Ko se je pred meseci prodajal časnik Večer, so bili mnogi presenečeni nad izborom novih lastnikov. Uroš Hakl in Sašo Todorović, ki z založništvom medijev pred tem nista imela nikakršnih izkušenj, sta za Večer plačala milijon evrov. Kupnino sta zbrala tudi s pomočjo posojil. 200.000 evrov jima je posodil Miha Mahorič, lastnik podjetja Pronet.
Mahorič oziroma njegovo podjetje sta tesno povezana z NKBM, saj za to banko opravljajo IT-storitve. Očitno gre za zelo donosen posel, saj se Mahorič pojavlja tudi kot potencialni kupec Dela. Glede na to, da tiskanim medijem v Sloveniji padajo naklada in dohodki iz oglaševanja, je nenavadno, da se kot kupec pojavlja nekdo, ki s časniki nima nikakršnih izkušenj. A na pogajanjih s prodajalci se je ob Mahoriču pojavil nihče drug kot Matjaž Kovačič, nekdanji predsednik uprave NKBM, za katerega se je pred tedni izkazalo, da je za svoje poslovne odločitve večkrat iskal tudi soglasje Janeza Janše.
Nekateri mediji so objavili tudi govorice, da naj bi v resnici šest milijonov evrov za Delo prihajalo prav iz Kovačičevega žepa, ki pa zaradi 24 milijonov evrov odškodninskih tožb ne želi razkriti vsega premoženja. Podjetje Pronet –glede na javno dostopne podatke – nima šest milijonov evrov, kolikor naj bi znašala kupnina. Če bodo denar za nakup posodile banke, bo zanimivo vedeti, s čim bo posel zavarovan.
Enak princip
Kot smo že pisali, se želi nekdanji predsednik uprave Zavarovalnice Triglav Matjaž Rakovec na popolnoma enak način polastiti najbolj znanih revijalnih blagovnih znamk, ki so bile v lasti Dela Revij. Rakovec, ki je trenutno brezposeln in skuša pred sodiščem prikazati, da nima niti toliko denarja, da bi lahko plačal preživnino za otroke, ponuja skupaj z manjšim tiskarskim podjetjem Prima za pravico do uporabe blagovnih znamk Lady, Jana, Stop, Naša žena, KiH in ostalih skoraj štiri milijone evrov. Glede na javno dostopne podatke niti podjetje Prima nima tega denarja. Če se bo v Sloveniji spet našla banka, ki bi kredit zavarovala kar z delnicami podjetja, ki je prevzemna tarča, ali z zastavo podjetja, katerega vrednost ne dosega niti četrtine tistega, kar kupuje, je jasno, da je bankam popolnoma vseeno, da smo državljani vanje zmetali milijarde evrov, in bodo očitno nadaljevale po poti, ki jih je pripeljala na rob propada.
Se zgodba ponavlja?
Na koncu se seveda pojavlja še vprašanje, ali je naključje, da se prav pri nakupu podjetja, ki ima v lasti dnevna časopisa z največjo naklado v Sloveniji, in pri nakupu najbolj priljubljenih revijalnih blagovnih znamk pojavlja enak princip. Kako bi lahko dve podjetji z nikakršnimi izkušnjami na področju založniške dejavnosti in praktično brez potrebne infrastrukture uspešno delovali v dejavnosti, za katero velja, da je v krizi in da bodo le redka podjetja znotraj nje preživela? Na podlagi izkušenj iz slovenskega medijskega trga lahko špekuliramo, da motivi za nakup niso poslovni, ampak politični in ne bi bilo presenečenje, če bi se izkazalo, da tako za Rakovcem kot Kovačičem stoji nekdo, ki želi Delo in revije združiti ter prek njih uveljaviti svoj politični interes.
