Arhiv NTRC

Ko se je Iva rodila, zdravniki niso takoj ugotovili, da ne sliši. Šele zaradi opozoril mame Irene se je pri enem letu izkazalo, da nekaj res ni v redu z njenim sluhom. »Prej ni bilo v družini nikogar, ki bi bil gluh. Za vse je bil to velik šok. Pri petih letih ni znala povedati daljšega stavka kot takšnega s tremi besedami. Vsak dan sva se učili, celo osnovno šolo sem z njo sedela pri nalogah in ji pomagala. V šoli je z njo delala tudi surdopedagoginja, imela je nekaj individualnih ur, ampak je bilo kar hudo,« se spominja Irena Pajtler.

Uspešnejša v srednji šoli

Če je bila osnovna šola težavna, pa se je Ivi v srednji šoli »odprlo«. Vpisala se je v Srednjo zdravstveno in kozmetično šolo Celje in končala program za medicinsko sestro. »Bolje sem se vključila med sošolce, tudi profesorji so bili v redu. Takrat sem se že večinoma sama učila, le pri angleščini in matematiki sem kdaj imela inštrukcije,« se spominja Iva, ki je z dobrimi ocenami dokazala, da zmore. Doma so ji predlagali, naj se potrudi, da bo odlična, da se bo lahko vpisala na študij fizioterapije, kjer so pogoji vedno zahtevni, in res ji je uspelo. Danes je diplomirana fizioterapevtka.

V osnovni in srednji šoli je še šlo, če je sedela bolj spredaj in je s pomočjo slušnih aparatov slišala, kaj so učitelji govorili. V velikih predavalnicah fakultete pa je bilo težje. Doma so želeli, da bi jo že v otroštvu operirali in bi dobila polžev vsadek, a so zdravniki ocenili, da ni primerna za operacijo. Šele pri šestnajstih letih so spremenili mnenje in jo operirali. A se na novost ni mogla takoj navaditi in takrat je deloma še slišala. »Vse je bilo drugače, aparat me je motil ...« pravi. Ko je na trg prišel novejši model, ga je začela uporabljati, saj tudi na fakulteti brez njega ni šlo.

Pri sinu je šlo hitreje

Iva tako s pomočjo vsadka sliši in se lahko pogovarja z ljudmi. V zadnjih letih je napredek v medicini omogočil, da gluhost odkrijejo že takoj po rojstvu otroka, kar se je zgodilo, ko je Iva pred približno tremi leti rodila sinka Aleksandra. Kljub obetom, da bo otrok slišal, se to žal ni zgodilo. »Ivo so v času njene operacije testirali, ali je prenašalka gena za gluhost. Takrat je bilo rečeno, da ni. Zdaj se je izkazalo, da imata ta gen oba z otrokom,« pojasni Irena z grenkobo v glasu. Če ob rojstvu Ive Irena še ni dobro vedela, kaj čaka družino, je zdaj jasno, da je za gluhe življenje zelo težavno, česar si za svojega otroka ne želi noben starš. Sreča je tokrat vsaj v tem, da so gluhost pri fantku odkrili takoj in je hitro dobil slušni aparat. Že pri enem letu so ga operirali, ima polžev vsadek in danes že lepo govori.

Primerna le za čiščenje?

Ob vsem, kar Iva počne, se nenehno srečuje z omejitvami, ki jih postavljajo tisti, ki so prepričani, da nekatere dejavnosti niso primerne za gluhe. To se ji je zgodilo tako pri študiju kot nato pri iskanju dela. Prvi letnik je namreč ponavljala in vmes iskala možnost za zaslužek. »Pri vsaki prijavi za študentsko delo so delodajalci preverjali, ali ima kakšne zdravstvene omejitve, in ko smo povedali, da ima slušni aparat, je bilo konec pogovora. In to celo za pomoč v kuhinji!« je ogorčena Irena Pajtler. A Iva se ni dala. Nazadnje je dobila delo kot čistilka v bolnišnici in s svojo zagnanostjo dokazala, da v ničemer ne zaostaja.

Delo medicinske sestre je ne veseli najbolj, ampak bolj uživa pri izvajanju masaž in pedikur, za kar se je izobraževala na tečajih. Zato je končala še kozmetično smer v srednji zdravstveni šoli, tako da ima opravljeni dve maturi. Navdušila jo je zlasti maderoterapija, ki s pomočjo različnih lesenih valjčkov pomaga pri prekrvavitvi kože, preoblikovanju in pomlajevanju telesa ter obraza. Iva se je specializirala za to tehniko in lahko usposablja tudi druge.

Center I.v.i.

Vsa svoja znanja zdaj ponuja v svojem Centru dobrega počutja I.v.i., kot je poimenovala salon v Pohorski ulici v Celju, ki je svoja vrata odprl v začetku maja. Poleg pedikur izvaja maderoterapije in masaže ter nudi nego obraza, limfno drenažo in svetlobne terapije z aparatom Bioptron, ki pomaga pri različnih bolečinah in kožnih težavah. Ponuja tudi tehniko Access bars in brezplačne analize telesa s pomočjo elektromagnetnih valov.

»Hodila sem na masaže, da sem videla, kako jih kje izvajajo. Sama sem želela to početi malo drugače,« pravi Iva, ki je dobra tudi v različnih športnih dejavnostih v okviru zveze gluhih, kjer je osvojila številne medalje. »Ko sem začela trenirati bovling, so moje roke postale močnejše in tudi masaže so zato boljše,« priznava.

V teh dneh opravlja v celjski bolnišnici še pripravništvo iz fizioterapije in konec junija jo čaka strokovni izpit. V prihodnosti si namreč želi kombinirati fizioterapije in masaže, ob čemer ji ne manjka načrtov, kaj vse bi v salonu še bilo dobro nabaviti, da bi lahko delala še več in bolje. Ob tem se odpirajo možnosti sodelovanja z enim od zdravilišč v regiji, kjer bi pomagala v njihovem centru za velnes ter s tem pridobila dodatne izkušnje in nova znanja.

Volje in zagnanosti ji ne manjka in ob pomoči družine skuša uresničiti svoje sanje. Zaveda se, da v teh časih nikomur ni lahko, a če ne bi poskusila, bi obžalovala vse življenje.

Foto: Andraž Purg – GrupA

Preberite več v Novem tedniku