Zapis je izsek iz dnevnika zdravstvene delavke s precej več kot 30 leti delovne dobe, po izobrazbi specialistke menedžmenta in diplomirane fizioterapevtke, ki na NIJZ dela na področju preventive. Gre za njeno osebno razmišljanje in ne za uradno stališče katerekoli od omenjenih institucij.

Sreda, 10. november 2021

»Dober dan, kličem vas iz Epidemiološke službe Nacionalnega inštituta za javno zdravje … Kot ste že seznanjeni, ste covid pozitivni. Po Zakonu o nalezljivih boleznih moramo z vsakim bolnikom opraviti informativni pogovor. Se lahko pogovarjava? ... Kako se počutite? ...«

Besede, ki sem jih po telefonu povedala že neštetokrat, tudi danes ne odsevajo moje poklicne poti. Ko sem se zjutraj vpisala v register bolnikov, nisem bila presenečena. Število pozitivnih na PCR testiranju hitro narašča in zdi se, da smo na začetku naslednjega vala. Pa imam občutek, da se še prejšnji ni končal. Seveda spremljam vsa strokovna izhodišča in priporočila: ta se spreminjajo tako hitro, da včasih ne vem ali so današnja navodila še aktualna …

Pred sabo imam koledar in s posamezniki se pogovorim o poteku bolezni. Pomembno je vedeti, kdaj so se bolezenski znaki začeli, saj se glede na to in stike, odreja karantene. Naveličana sem že laganja sogovornikov: saj sem tudi sama Dolenjka in nešteto poklicanih osebno poznam. Spomnim se pred nekaj meseci: dopoldan sem opravila klic in razložila vse o izolaciji in karanteni, popoldan pa sem na poti v mesto srečala vso družino - oče potrjeno bolan, mama in sin pa kot visoko rizična stika v karanteni.

Neštetokrat sem se čudila, kako smo Dolenjci postali nedružabni. Po intervjujih sodeč se namreč nihče več ne druži z nikomer! In vsi otroci imajo poleg svoje sobe tudi svoje toaletne prostore. Vem, da sem poštene posameznike spravila v stisko, ko sem jim zastavila vprašanje o visoko rizičnih kontaktih in viru okužbe. Na jok mi gre še vedno, ko se spomnim pogovora s covid pozitivno mamico treh majhnih otrok. Ni je skrbelo zase, temveč za otroke. Kaj če … strah nas dela najbolj ranljive. Res pa je, da sem v vsem času anketiranja (več kot eno leto), le enkrat samkrat naletela na osebo, s katero intervjuja nisem opravila, ker je sogovornik postal žaljiv in primernega nivoja komunikacije nisem uspela vzpostaviti. Takrat sem potrdila vrstico: ne želi sodelovati.

Sama sem se cepila in prav tako vsi moji domači. Kljub temu sva s sinom pred dvema mesecema bolezen tudi prebolela. Oba sva imela blago obliko, čeprav sem pred leti prebolela raka in bi bil njen potek lahko bistveno hujši. Vem kako je biti bolan in nikomur ne zamerim nenavadnih reakcij in čustev, ki jih ob do sedaj povsem nepoznani bolezni čutimo. Ne razumem pa dvomljivcev in nezaupanja v dokazana dejstva o obstoju in prenosu virusa ter bolezni in zapletov, ki ga ta povzroča.

Četrtek, 11. november 2021

Po več kot letu dni prošenj, sem danes v pisarni dobila nov stol. To je za našo javno službo več kot dosežek. Če le pomislim na vse stare in počasne računalnike, ki nas podpirajo že 10 let in več; vse majhne ekrane, v katere gledamo ves delovnik, potem je nov stol gotovo dosežek.

Tudi danes sem izvajala contact tracing, kar pravzaprav pomeni, da sem izvajala epidemiološke intervjuje. Število novo okuženih je vsak dan večje in Slovenci podiramo rekorde na svetovni ravni.

V nabiralnik prileti e-mail iz urada direktorja. Odprem in z zanimanjem preberem. Direktor v prijaznem pismu poziva vse zaposlene, da glede na primernost izobrazbe prostovoljno ponudimo svojo pomoč za delo v bolnišnicah. Zdaj vem, da mediji ne napihujejo trenutnega stanja: zdravstveni sistem je na kolenih.

Razmišljam: sem cepljena in prebolela. Mož je tudi cepljen. Otroci so cepljeni in že odrasli. Tudi moževi starši so cepljeni. Bi lahko pomagala? Najprej pokličem moža. Razložim mu idejo in čeprav sprva ne razume, zakaj bi se po nepotrebnem izpostavljala, me na koncu podpre. Nato pokličem svojo nekdanjo sodelavko, vodjo službe v bližnji bolnišnici, in jo seznanim z možnimi medinstitucionalnimi povezavami. Nad idejo je navdušena, opiše mi tudi trenutne razmere pri njih in potrebe, ki jih imajo zaradi obsedenega stanja s covid bolniki.

Kot naročen sledi sestanek oddelka. Navajeni smo sestankovanja z oddaljenimi dostopi. Tako naša služba deluje ves čas epidemije. Predstojnica med drugim spregovori tudi o aktualni pobudi direktorja. Vpraša, ali bi se kdo odzval in po kratki tišini povem, da sem že navezala stik in da bi z veseljem šla pomagat v bolnišnico. Vsi sodelavci odločitev sprejmejo z razumevanjem. Napišem kratko obvestilo in ga pošljem na e-naslov kadrovske službe. Tako! Sedaj sem uradno na čakalni listi. Vmes pa me preleti misel: pa ravno danes sem dobila nov stol. Je to kakšno sporočilo?

Ponedeljek, 15. november 2021

Danes bom izvedela ali lahko idejo izpeljem. Hitim z nalogami, ki jih nisem predala ostalim sodelavkam, obveščam sodelavce o zamiku določenih nalog, načrtujem izvedbo tistih, ki se jih ne da niti odložiti, niti prenesti na sodelavce.

Ob desetih sem tako nestrpna, da ne zdržim več, zato pokličem kadrovnico. Prijazno mi razloži, da se seveda lahko oglasim na delo v bolnišnici in kako naj uredim formalnosti.

Pohitim s še zadnjimi nalogami in se tik pred iztekom delovnika oglasim v bolnišnici. Tam se dogovorim o sklenitvi začasne pogodbe o prerazporeditvi na novo delovno mesto, hkrati pa dobim kartico za evidentiranje delovnega časa in uniformo. Nepreklicno! Jutri začnem.

Torek, 16. november 2021

Sodelavci me sprejmejo toplo in prijazno. Z vodjo se dogovoriva, da bom delala na covid oddelku. Iz prakse sem že 18 let in strinjam se, da bom tako najbolj v pomoč. S kolegico, ki mi bo pomagala pri uvajanju se odpraviva na oddelek. Priporoči mi, da naj zjutraj zajtrkujem in vsaj zadnje pol ure pred odhodom na delovišče, ne pijem, saj bom tako lažje zdržala čas, ki ga bom preživela oblečena v zaščitna oblačila.

Postopek zaščite me preseneti. Najprej si preoblečeva uniformi in si z zaščitno mrežico pokrijeva lase. Oblečeva službene nogavice. Na glavo si natakneva dihalni aparat ter oblečeva še zaščitni plač. Na roke natakneva kompaktne rokavice, ki jih trdno prilepiva na plašč. Te so »druga koža«, to vem. Čez filter me pripelje na covid oddelek.

Kasneje ugotovim, da so vse postelje zasedene. Delava skupaj, saj mi je tako lažje. Vsakič pred obravnavo nataknem nove rokavice, ki jih po uporabi zamenjam z novimi. Vse pripomočke stalno razkužujem. Ko pridem do sobe z oznako »izolacija« po navodilih nataknem še dodatni zaščitni predpasnik. Na oddelku v skafandru ostaneva približno štiri ure.

Ko je poskrbljeno za vse bolnike, me v filtru (prostor med čistim in nečistim delom) nauči še slačenja in čiščenja ter razkuževanja. Temu sledi obvezno tuširanje in šele za tem se lahko ponovno preoblečem v običajno delovno uniformo. Kar na oddelku nekaj malega pojeva in spijeva, saj je treba vse delo še evidentirati. Kar ni napisano, ni narejeno. Ni časa za posedanje in kramljanje s sodelavci. Celo kavo spijemo vsak zase in na hitro.

Sreda 17. november 2021

Danes mi je lažje, zdi se mi, da nekaj malega že vem. Vendar pa naju pri prihodu na oddelek preseneti dejstvo, da so na razpolago namesto zaščitnih plaščev zaščitni pajaci. Oblačenje teh je lažje. Kaj kmalu pa ugotovim, da ti pajaci slabše dihajo, zato mi je ves čas pošteno vroče. Ko po delu snameva dihalni aparat, sem čisto prepotena.

Delo je lepo in opravljam ga z veseljem. Ni še tako dolgo nazaj, ko se sama nemočna ležala v intenzivni terapiji in spomin je precej svež. Vem, kako je bolnikom, ki nimajo svoje zasebnosti. Razumem njihovo stisko in strah zaradi možne prognoze, ki jo prinaša bolezen. In kot da to ni dovolj, sobo delijo s soborci po sili. In to je lahko marsikdaj ne le moteče, temveč zelooo moteče. Le v eni od sob zaznam, da so odnosi res dobri, da se bolniki podpirajo in bodrijo. V večini pa zaznavam strah, ki se širi in množi ter hromi bolnike in povečuje nelagodje.

Med delom si deliva sobe in ko tako odprem eno od samic zagledam bolnika, ki je umrl, pokritega z rjuho.

Četrtek, 18. november 2021

S kolegico sva pregledali material, ki je na zalogi in nekaj časa namenili uporabi različnih pripomočkov. Saj ne, da sem pozabila vse o stroki, ugotovila sem, da je zadnjih 18 let prineslo ogromen napredek. Tudi pri covidnih bolnikih je obravnava razdelana do potankosti.

Med delom na oddelku si razdeliva sobe. Ko odprem sobo, v kateri so štiri postelje, na sredini sobe najprej zagledam montažno pregradno steno in takoj za tem prazno posteljo.

Mirno stopim do prve postelje, na kateri leži bolnik, s katerim sva včeraj lepo izvedla terapijo. Namesto pozdrava mi reče: »Saj vem, da je smrt del življenja, ampak tole …« Vem, da mu je težko. Ob vsaki smrti se zavemo svoje lastne končnosti, če pa okoli tebe umirajo bolniki z enako diagnozo, pa mora biti stiska še precej večja.

Kmalu pospravijo špansko steno, očistijo in razkužijo posteljo, ki jo malo za tem zasede nov bolnik.

Po prihodu nazaj v pisarno beseda steče tudi o povišanjih plač, ki jih predvideva vlada. O fizioterapevtih pa nič, kot da sploh ne obstajamo, kaj šele, da tudi mi delamo v prvih bojnih vrstah, v nemogočih razmerah in za ravno tako nizko plačo. Kot da nas ni!

Pa pravzaprav tudi vseh nas, ki delamo na primarni ravni, svoje siceršnje naloge podrejamo epidemiji in smo že od začetka te norije izvajali informativne pogovore ter poskrbeli za tisoč drugih nalog, tudi nas ni. Tudi mi ne obstajamo. Ta kriza nas deli na vseh področjih.

Petek 19. november 2021

S kolegico sva se dogovorili, da sama prevzamem zgornji oddelek in jo poiščem, če karkoli potrebujem. Predvidevam, da mi zaupa in da je s pokazanim znanjem nisem razočarala. Lotim se dela in veselim se uspeha posameznikov, ki se jim stanje izboljšuje.

»Dober dan, kako ste?« je moj standardni pozdrav. Tokrat ljudje ne lažejo … Pogovarjam se z njimi, jih spodbujam z različnimi vajami, uporabljam različne pripomočke. Pomislim, kako bolezen ne izbira. Na oddelku sem zasledila več družinskih članov vsaj dveh družin. Sprašujejo drug po drugem in si pošiljajo pozdrave.

Sodelavka pripelje dihalni aparat in mi pokaže, kako se ga sestavi. Pripraviti ga je treba za naslednjega bolnika. Danes sem prvič sama obdelala ves oddelek in poskrbela za dokumentacijo. Še enkrat: kar ni napisano, ni narejeno!

Ko odhajam domov, razmišljam o spremembah, ki so nastale zaradi epidemije. Po srcu sem preventivka in vem, da s tem, ko se preventive ne izvaja, vsi izgubljamo. Vendar pa me je bolj kot bolezni strah sveta, ki med epidemijo nastaja zaradi krize vrednot. Ljudje smo socialna bitja. Neštetokrat v zgodovini smo preživeli zaradi povezovanja za iste cilje. Verjamem, da je tudi tokrat lahko tako. Konec koncev si vendar vsi želimo nazaj čase, ko smo si brez mask stiskali roke in si zaželeli dober dan v polnem pomenu besed.

Do takrat bom pozdravljala bolnike na oddelku ali pa vas bom morda poklicala po telefonu in vam zaželela dober dan, saj vendar prijaznost nič ne stane! Tudi sama se veselim vsakega prijaznega sogovornika.