Arhiv Štajerskega Tednika

Nemoč in veliko razočaranje ter opozarjanje na sistemske nepravice sta našega bralca spodbudila, da nam je zaupal zgodbo o mizernem povračilu potnih stroškov za prevoze na terapije. J. M. so pol leta po odstranitvi tumorja na ledvicah odkrili nove tumorje oz. metastaze na pljučih in jetrih. Po posvetu z onkologom (delo zdravnikov je izredno pohvalil) mu je bila predlagana posebna terapija z biološkimi zdravili.

Marca je sledila prva od skupno 22 terapij v UKC Mariboru. Povedal je, da je moral biti uro in pol pred predpisanim terminom v ustanovi. Reševalno vozilo iz bližnje zdravstvene ustanove ga je tako pobralo zgodaj zjutraj in ga odpeljalo v bolnišnico. Tam so mu najprej odvzeli kri, nato je čakal uro in pol na nadaljnjo terapijo. Ko je opravil vse potrebno, po približno štirih urah, je sledila neprijetna situacija. V vozilu, ki bi ga zapeljalo nazaj domov, so še slabo uro čakali na bolnico, ki je prišla s kemoterapije. Potem so se odpravili na pot proti domu, se vmes ustavili in pobrali še bolnika v bolnišnici na Ptuju. Nato pa so se ustavljali še na naslovih vsakega pacienta posebej, našega sogovornika so odložili kot zadnjega. Domov se je vrnil šele ob 16.45. »Cel dan sem porabil, bil sem lačen in žejen. To je bilo zame enostavno preveč,« je dejal. Zato se je odločil, da bo uporabil lasten prevoz.

ZZZS: »Če bi bile vse terapije v enem mesecu, bi prejel 203 evre«

Preberite več v Štajerskem Tedniku