Pater Toni Brinjovc, ki je pred prihodom za župnika v Turnišče opravljal naloge bolniškega duhovnika v kliničnem centru in onkološkem inštitutu v Ljubljani, je s prostovoljci Hospica in drugimi zbranimi delil svoje bogate izkušnje, pridobljene ob spremljanju bolnih, trpečih, umirajočih in njihovih svojcev. Za izhodišče svojega predavanja ob večeru Hospica v Pokrajinski in študijski knjižnici si je postavil eno od pesmi Mile Kačič, po kateri bi morali v življenju s svojimi bližnjimi splesti tako trde vezi, da jih ne bi moglo nič pretrgati, tudi smrt ne, opozoril je, da danes starejše in bolne preveč odrivamo od sebe.

Postregel je z zanimivim podatkom, da kar 70 odstotkov ljudi v njihovi župniji danes umre v bolnišnici ali domu za starejše. Starejših ne poslušamo, s tem pa sebe prikrajšamo za njihove bogate življenjske modrosti, je dejal in poudaril, da se premalo zavedamo, da smo pravzaprav vsi z vsakim dnem bližje smrti. "Naše življenje se vsak dan odšteva, mi pa seštevamo leta," je opozoril na zanimiv življenjski paradoks.

Nataša Juhnov

Brinjovc je bil kot bolniški duhovnik tudi član paliativnega tima, zato je del predavanja posvetil paliativni oskrbi in prostovoljcem Hospica nanizal kar nekaj koristnih nasvetov, kako pristopati k hudo bolnim ljudem, umirajočim in njihovim svojcem. Med drugim je poudaril, da je treba predvsem poslušati želje tistega, ki ga spremljajo ob bolniški postelji, da so večkrat besede odveč in bolj pomaga dotik, držanje roke, fizična bližina, sploh pa je pri ljudeh, ki trpijo zaradi bolezni ali izgube, pomembno, katere besede izbiramo. "Ni primerno nekomu, ki je ostal brez moža, žene ali otroka ali ima neko težko, specifično bolezen, reči Razumem vas, če sam tega nisi nikoli doživel," je pojasnil.

Nataša Juhnov

Za konec se je pater, ki svoje poslanstvo spremljanja bolnih, umirajočih in njihovih svojcev nadaljuje tudi na svojem novem "delovnem mestu" v Turnišču, dotaknil še žalovanja. Dejal je, da lahko žalujemo zaradi različnih izgub, predvsem je pomembno, da čustvom, žalovanju pustimo prosto pot, se pa je treba zavedati, da vsak človek žaluje po svoje, drugače, in zato ne bi smeli nikogar obsojati, če ne žaluje tako, kot si mi predstavljamo, da bi moral.