Arhiv Dolenjskega lista

Otroci so naše največje bogastvo. Voda je vir življenja. Najbrž mislite, da ga ni, ki se ne bi strinjal s tema trditvama. Ste prepričani, da to drži?

Tako se sprašuje naravovarstvenik Jani Vidmar iz Zbur pri Šmarjeti, ki opaža, da se kot povsod po Sloveniji, tudi ob potoku Radulja in Laknica v občini Šmarješke Toplice, ki sta sicer del Nature 2000, že celo pomlad seka in požiga. In to kljub temu, da je decembra 2015 Vodno gospodarsko podjetje na tem odseku Radulje vršilo drago čiščenje naplavin in obrežne vegetacije. »Večini od priobrežnih lastnikov to ni dovolj. Na svojo pest sekajo in požigajo redko preostalo zarast ob potoku. Ostalo je še zgolj kakšno drevo za vzorec, do naslednje pomladi. Zakaj tako? Za prgišče evrov več, zaradi pogoltnosti, zaradi nekaj evrov subvencije, katere del prispeva vsak od nas, pa če se s tem strinjamo ali ne,« pravi Vidmar.

Preberite še ...

· Novice

Saubermacher - Komunala: Skrb za zdravo okolje v središču vseh odločitev

»Ne bi rad na široko razlagal, kakšne neštete pozitivne naravovarstvene lastnosti ima zarast ob potoku. Naj omenim le brezplačno in edino naravno zaščito pred erozijo bregov, ki jo nudijo zeli, grmi in drevesa. Ko ob bregu ni več dreves, ki s svojimi koreninami branijo vodi, da odnaša bregove, pride do erozije,« pravi naravovarstvenik iz Zbur in pove, da tisti, ki so posekali vsa drevesa ob bregu in ustvarili problem erozije, zdaj rešujejo ta problem kot je njim lastno - z novim problemom. Mesto erozije zasujejo z nekaj prikolicami gradbenega materiala in vse skupaj prekrijejo z zemljo.

KAKŠNO OKOLJE BOMO PUSTILI ZANAMCEM?

»Kaj se bo v naslednjih desetletjih izcejalo iz gradbenega materiala v potok in podtalnico, ni več njihov problem. Pa vendar bo kakšna kapljica iz tega, takrat le še mrtvega kanala, prej ko slej pritekla skozi naše in njihove pipe. Nič hudega sluteč bodo to vodo pili tako naši kot njihovi otroci in še bolj »obogateno« naši in njihovi vnuki, ne vedoč, kakšen zaklad jim je ob potok zakopal njihov lastni dedek,« razočaran ugotavlja.

V Sloveniji imamo sicer Zakon o vodah, ki med drugim govori o pet- oziroma petnajst-metrskem obrežnem pasu zarasti in prepovedi gnojenja v tem pasu, a očitno je ta zakon le mrtva črka na papirju. Skratka, zaradi borih nekaj evrov subvencije več, ki jo prejme kmet, ki nezakonito poseka vso obrežno zarast, dobimo na koncu verige erozije, onesnaženo vodo, bolne občane, mrtve vodotoke, izumrle vrste ter gole bregove, katerih nadaljnje vzdrževanje je hudo drago. Čudna, če ne kar popolnoma nora matematika.

Jani Vidmar ne more verjeti, da potoki v Sloveniji umirajo pred našimi očmi in pristojni organi, kot so Ministrstvo za okolje, Zavod za varstvo narave, Agencija republike Slovenije za okolje, okoljski inšpektorji, občine ... ne naredijo nič oziroma veliko premalo, da bi se stanje spremenilo. Otroci so naše največje bogastvo, voda je vir življenja .... po vsem napisanem se trditvi slišita le še kot črn humor.

Galerija

Arhiv Dolenjskega lista