##IMAGE-3981469##

V petek, 15.5. 2015, je v organizaciji Posvetovalnice za učence in starše Novo mesto v Dijaškem in študentskem domu potekalo strokovno srečanje svetovalnih delavk in delavcev Dolenjske, ki so z zanimanjem prisluhnili Heliodorju Cvetku, priznanemu strokovnjaku in dolgoletnemu direktorju Svetovalnega centra za otroke in mladostnike iz Maribora, ki je za udeležence spregovoril o »samopoškodbenem vedenju mladih«. Srečanja so se udeležili tudi strokovni delavci iz različnih državnih ustanov, ki se pri svojem poklicnem delu srečujejo z otroci in mladostniki. Pri samopoškodbi gre za različne oblike poškodovanja lastnega telesa, od povzročitve različnih ureznin, opeklin, zlomov do težjih in celo najtežjih posegov v lastno človekovo telo.

V pozdravnem govoru je na začetku spregovorila direktorica Posvetovalnice Mateja Petric, ki je poudarila pomen fenomena »samopoškodbenega vedenja« pri otrocih in mladostnikih, ki je pogosto nerazumljeno in podcenjeno v praksi, zato tak otrok ali mladostnik ni deležen ustrezne pomoči in podpore, pač pa prej ko ne pogosto zgražanje, sankcije ali celo ignoriranje večine okolja.

Predavatelj je opozoril na porast takega vedenja med mladino, ki predstavlja svojevrsten klic na pomoč, silovito željo, da bi se kdo na to primerno odzval, saj ti signali opozarjajo na hude stiske, ki se skrivajo za takimi dejanji. Samopoškodba je eden od načinov izražanja svojih čustev, ki jih mladostnik ne zna izraziti drugače, predstavlja pa hiter občutek sprostitve olajšanja in trenutnega občutka nadzora nad svojim telesom. Taki mladostniki imajo navadno pomanjkljivo razvite veščine za soočenja z napetostjo in negativnimi čustvi, imajo pomanjkljivo socialno mrežo in se v mladosti niso naučili prepoznavati svojih čustev in jih izražati na bolj sprejemljiv način.

Najpogostejše oblike samopoškodbenega vedenja so rezanje, zbadanje, povzročanje opeklin s cigaretami, udarjanje z deli telesa ob trde ali ostre predmete, zbadanje npr z iglami, šestilom, praskanje, preprečevanje celjenja ran, puljenje las, grizenje nohtov do krvi, celo namerni zlomi kosti. Te samopoškodbe so lahko na različnih mestih, najbolj pogosto pa se pojavljajo na rokah, trebuhu in stegnih.

Terapevti se pogosto sprašujejo, kako resno je tako namerno poškodovanje lastnega telesa, in ali je to samo klic na pomoč ali je že znak za resno in takojšnje ukrepanje? Ali taka potreba in želja po lastnem uničevanju svojega telesa predstavlja tudi neposredno grožnjo življenju?

Tisti, ki se samopoškodujejo na tak način, navadno povedo, da ne želijo umreti, ampak je to le en način, s katerim sprostijo trenutno napetost, ker se ne znajo pomiriti na kakšen drugačen način. Na tak način se sprosti močna notranja bolečina, napetost. Bolečina, ki se pojavi ob samopoškodbi, navadno preglasi to napetost, zato mladostnik lahko tako početje ponavlja, saj so taka obdobja sprostitve in olajšanja zelo kratkotrajna in jih mora vedno znova in znova ponavljati, da bi dosegel enak učinek. Kmalu pa sledi lahko še občutek sramu, krivde in samoobtoževanja, kar vse lahko pripelje do občutka ujetosti in nemoči pri reševanju lastnih težav.

Zaradi močnega vpliva vrstnikov v tem obdobju opažamo, da se tako vedenje lahko prenaša tudi na vrstnike, ker gre v tem obdobju za veliko nevarnost posnemanja in močne potrebe biti enak oziroma podoben vrstnikom, vse za ceno tega, da se čutijo me njimi sprejete, kar jim v obdobju odraščanja izredno veliko pomeni. Podobno velja tudi za ostale zlorabe, predvsem alkohola, cigaret in ostalih drog, kar bi tudi lahko uvrstili med oblike samopoškodbenega vedenja nasploh.

Čeprav mladostnik nima namena, da bi se poškodoval tako močno, da bi bilo ogroženo njegovo življenje, pa se lahko zgodi, da se taka poškodovanja zgodijo na vitalnih mestih ali v stanju alkoholne ali drugačne omamljenosti in so tudi posledice lahko zelo hude.

Poškodovanja se dogajajo običajno na skrivaj, mladostniki jih navadno prikrivajo ali nam razlagajo, da so se poškodovali po nesreči, saj je taka oblika vedenja ni v skladu s splošno sprejetimi družbenimi normami in tako nesprejemljiva. Zato si navadno izdelajo cel sistem, nam na prvi pogled zelo verjetnih razlag, kako je prišlo do določenih poškodb. Lahko smo pozorni nanje v primeru, ko mladostnik z obleko prikriva določene »sumljive« dele telesa, npr, nosi majice z dolgimi rokavi in dolge hlače, tudi ko je vroče, izogiba se aktivnostim, kjer je potrebno preobleči oblačila kot na primer pri športni vzgoji, nosi pri sebi različne ostre predmete, prekriva rane na zapestju z različnimi trakovi in podobno.

Lahko pa se mladostniki zaradi samopoškodbenega vedenja izogibajo druženju, se odtujijo od prijateljev, sošolcev in ostalega okolja. Znajdejo se v začaranem krogu napetosti in sproščanja samo s samopoškodovanjem, ne vidijo ali ne znajo, ne zmorejo poiskati drugega načina za reševanje svojih težav. Lahko se tudi zgodi, da sprejetost, razumevanje in oporo poiščejo v različnih subkulturnih vrstniških skupinah, kar pa predstavlja še dodatno oviro k izhodu iz nastale situacije.

Kako se odzvati v primerih, ko opazimo pri mladostniku znake, da bi lahko šlo za samopoškodbeno vedenje?

Pogoste reakcije, kot so zgražanje, začudenje, obtoževanje, zasmehovanje in podobni negativni odzivi navadno ne prispevajo k rešitvi problema, saj mladostniku s tem sporočamo, da je tisto, kar čuti, za nas in okolico nesprejemljivo, sramotno, in ne prispevajo k temu, da bi zaradi njih tako vedenje opustil. Pač pa ga nasprotno lahko še bolj spodbudijo, da znova seže po samopoškodbenem ravnanju. S tem pa se nadaljujejo razočaranja in občutenje nemoči za reševanje iz nastalih težav.

Tisti, ki delamo z mladino, se pogosto sprašujemo, kako pomagati mladostniku, da se bo izkopal iz težav, kako primerno odreagirati v primerih, ko zaznamo zgoraj opisane težave. Najbolj pomembno je, da se sploh odzovemo, da se odzovemo sočutno, spoštljivo in da mu prisluhnemo. Poskušamo se vživeti v njegova čustva in mu tako damo vedeti, da priznavamo njegovo stisko, njegovo potrebo po čustveni razbremenitvi, ki naj zmanjša njegovo napetost. Cilj delovanja ni samo v tem, da opusti tako vedenje, pač pa da mu pomagamo ozaveščati njegova čustva in da postopno dojame in razume, kako se naj sam začne soočati s stresnimi situacijami v svojem življenju. Pomagamo mu, da se uči izražati in obvladovati svoja čustva na sprejemljiv način.

Na osnovi prvega pogovora se bomo lažje odločili za naslednje korake. Če je mladostnik pripravljen, ga čaka dolgotrajen proces učenja novega, zanj bolj učinkovitega vedenja in spreminjanja samega sebe. Včasih pa je potrebna tudi bolj temeljita psihoterapevtska obravnava, katero lahko poišče v ustrezni strokovni inštituciji ali pa mu pri iskanju te pomoči pomagamo tudi mi.

Pomembno je, da se odrasli zavedamo, da samopoškodbeno vedenje ni le iskanje pozornosti in manipulacije z drugimi, kot velikokrat mislimo, ampak je lahko simptom globlje čustvene stiske in ga je zato potrebno tudi strokovno primerno obravnavati. Za to pa so na voljo v Sloveniji svetovalni centri, dispanzerji za mladino v zdravstvenih domovih in različne druge ustanove in posamezniki, ki se ukvarjajo s tovrstno problematiko. Ena izmed njih z dolgoletnim uspešnim delovanjem je tudi Posvetovalnica za učence in starše Novo mesto, ki je z organizacijo srečanja spodbudila temeljit razmislek o tem, vse bolj razširjenem pojavu, saj nam pri obravnavi tovrstnih primerov, kot je dejala direktorica novomeškega centra Mateja Petric, primanjkuje vedenja, znanja in informacij, pa tudi primernih terapevtskih pristopov in primerne reakcije okolice.