Poletja preživljam ob reki. Ob pravi lepotici, ki je čista in topla, če so topli tudi dnevi. In če so čisti in topli tudi ljudje. V reklamnem gradivu boste lahko prebrali, da vlada ob vodi mir. Da si boste odpočili razrahljane živce, da se boste napolnili s pozitivno energijo in da boste vsaj za nekaj časa pozabili na vsakdanje strahove, skrbi, težave in bolečine. Ob reki boste lahko šotorili, kolesarili, v njej lovili ribe ali čolnarili. Pravi zemeljski raj: le še Adam in Eva manjkata pa kakšno drevo, po možnosti jablana, da si boste brez dovoljenja sadjarja odtrgali jabolko in da vas bo po štirinajstih dnevih izgnal iz tega raja čas in ne morda kakšno nadzemeljsko bitje.

Skoraj kot v pravljici. Dokler ne postane idila - resničnost. Resničnost pa smo ljudje, ki prihajamo v ta raj iskat vse, kar nam obljubljajo. In ker smo plačali, menimo, da lahko počnemo, kar se nam zljubi. Pomeni: da navijamo radijske sprejemnike do konca in čez. Pomeni, da se opiti deremo v čolnih kot jesiharji, da mečemo iz njih prazne pivske steklenice ter da se v šotorih umirimo šele proti jutru. Se pravi takrat, ko smo od petja, vriskanja, tuljenja, cviljenja in drugega neartikuliranega oglašanja že povsem hripavi in brez glasu. Obnašamo se, kot da smo naravo kupili, kot da ne sodimo k njej in vanjo. Reko zamenjamo za bife, iz katerega smo k njej zbežali, da bi poskusili vsaj nekaj minut živeti bolj zdravo. Travnik ob vodi brž spremenimo v bosansko »ćevapćionico«, vžgemo žare, ražnje in druge naprave, ki služijo pripravi hrane, razdevičimo steklenice s pivom in vinom in piknik v naravi se prične. Pravzaprav se vrnemo k tistemu, od česar smo hoteli zbežati, ustvarjamo si lažne podobe življenja v naravnem okolju in smo neizpodbitno to, kar sicer tudi smo. Smo pa brezobzirni potrošniki, srečni le, če imamo polne hladilnike, kleti, avtomobilske prtljažnike, če imamo polne vampe in nenasitne oči. Oči, ki zmorejo požreti več, kot lahko prebavi želodec...

Ko se boste odpravili naslednjič v naravo, morda celo k moji reki, se poskušajte spomniti, lepo vas prosim, da živijo poleg vas, ki ste prišli k njim za nekaj dni na obisk, ob njej tudi ptice. Divje race. Želve. Kače. Žabe. Zajci. Srne. Medvedi in kar je še kosmatih in manj kosmatih prebivalcev našega planeta. Hvaležni vam bodo, če se boste obnašali vsaj približno tako, kot počnejo to oni. Se pravi, da jih ne boste motili, tako kot tudi oni ne motijo vas. Da jih ne boste brez vzroka in razloga preganjali, tako kot tudi oni ne preganjajo vas. Da jih ne boste ubijali, tako kot tudi oni ne ubijajo vas. Poskusite se obnašati vsaj približno tako živalsko do živali, kot se živali obnašajo do vas človeško. Pustite jim njihov mir, njihov prostor, njihov zrak in njihovo vodo, saj ogrožate vi njih in ne oni vas. Vi ste nasilno vdrli v njihov prostor in ne morda obratno.

In če že greste v naravo, se poskusiti stopiti z njo. Prisluhniti ji in nehajte kričati, nehajte navijati radijske sprejemnike, iz ušes staknite slušalke in svoje MP3 aparate pustite doma. Če imate v sebi le še malce prvinskosti, boste lahko brž slišali govoriti tišino in v kratkem času boste spoznali, da vam ima čivkajoči vrabec veliko več povedati kot blebetajoči politik. V naravi se boste prav odpočili šele takrat, ko boste nehali poslušati sebe in druge sebi podobne. Reka in življenje okrog nje in v njej vam imajo veliko povedati. Dajte jim le možnost in za začetek utihnite vsaj za nekaj minut.