Arhiv NTRC

Pred dvaindvajsetimi leti jo je sin spodbudil, da je prvič v življenju obiskala vadbo joge. Kaj hitro je opazila, da se po njej počuti bolje, da sklepi in hrbtenica bolje delujejo in da tudi skrbi prenaša dosti bolje. Z vsako vadbo je postajala gibkejša, joga pa ji je postala celo tako všeč, da je na fakulteti za šport naredila izpit za vaditeljico. Tako je postala najstarejša učiteljica joge v Sloveniji. Za to je morala najprej opraviti izpit iz filozofije joge, nato pa še iz anatomije, fiziologije in prve pomoči, ta je bil precej zahteven, saj ga je naredila pri zdravnici, sicer tudi nekdanji vaditeljici joge. Včasih so se pošalili, da od njih zahteva toliko, kot da delajo izpit za zdravnika. A se je veliko naučila in za to je še danes hvaležna.

Sedaj v okviru društva Joga v vsakdanjem življenju poučuje več skupin v njihovem ašramu v Celju, pa tudi v gasilski dvorani v Gotovljah enkrat tedensko vodi jogo. Sama jo izvaja vsak dan. »Brez nje preprosto ne delujem. Zjutraj se moj dan začne z jogo, vsi moji vedo, da je to čas zame. Tudi večer zaključim s kakšno dihalno tehniko, vajo in meditacijo,« pravi Milena Mukti Fras – Mukti je njeno duhovno ime. Včasih jogo malo za hec, malo zares izvaja tudi z vnukinjami, ki jo večkrat začudeno sprašujejo: »Babi, kako ti to lahko narediš?« Sploh ko začudene ugotovijo, da one kake asane ne znajo izvesti.

Življenjski preobrat

Ni ji težko govoriti o svojih življenjskih preizkušnjah. Pošteno jo je streslo, ko je šlo podjetje, v katerem je delala dolga leta, v stečaj in je izgubila službo. Sreča v nesreči je bila, da se je lahko vsaj predčasno upokojila. Že veliko pred tem so jo pestile težave s hrbtenico in sklepi, 35 let sedečega pisarniškega dela je očitno terjalo svoj davek. Za nameček je kmalu zatem, ko se je upokojila, njena mama padla in si zlomila kolk. »Štiri leta in pol sem skrbela zanjo, kar je bila velika muka. Ne zaradi skrbi same, želela sem skrbeti zanjo, nisem je hotela dati v dom, saj sem vedela, da tega ne bi prenesla. Je pa bilo hudo, sploh zadnje leto, ko se je pojavila še demenca. Ko je umrla, je bila stara 92 let. V tistem obdobju, zadnje leto pred njeno smrtjo, sem začela telovaditi, saj drugače ne bi zmogla. Ko pa me je sin nekaj mesecev kasneje vpisal na vadbo joge, je bilo to zame nekaj čisto drugega. V trenutku sem začutila, da je tisto pravo. Kot bi mi nekdo od zgoraj govoril, naj vztrajam. Jogi sem se povsem predala. Ko je bilo z mamo zelo hudo, sem to drugače sprejemala. Zavedala sem se, da je to tok življenja, ki ga je treba sprejeti. Tudi ko je sosed, ki je bil včasih malo čuden, kaj nesramno komentiral, me to ni več prizadelo. Zavedala sem se, da je to, kar prihaja iz njegovih ust, njegov problem, ne moj,« opisuje.

Ničesar preko svojih zmožnosti

V jogi najde zelo lepe in koristne nauke. Uči nas, da ne smemo biti nasilni, tudi do sebe ne. Bistvo vadbe joge tako v resnici sploh ni in ne sme biti, da skušamo na vsak način narediti predklon do tal ali se v turškem sedu s koleni dotakniti tal. To ni tekmovanje v tem, kdo je gibčnejši, poudarja. Bistvo joge je, da se naučimo prisluhniti sebi in telesu, kaj nam sporoča, kadar smo v nekem položaju. »Kadar izvajamo jogijske vaje, nas nikoli ne sme nič boleti. V jogi ne poznamo nasilja. Delaš toliko, kolikor ti telo dovoli. Telo samo pove, do kod lahko gremo.« Tudi Milena je na začetku izvajala vaje po svojih zmožnostih. »Imela sem čudovitega učitelja joge, ki je ravno zaključeval študij fizioterapije. Sem pa potrebovala kar nekaj let, da sem prišla do gibčnosti, kot jo imam danes,« prizna. Z vsako vadbo so tudi bolečine v sklepih in hrbtenici pojenjavale.

To ni aerobika

Pri jogi je vse povezano z dihom. Z njim nadzorujemo vsako vajo, če nam je v nekem položaju neugodno, se ustavimo, tja pošljemo izdih in s tem dodatno sprostimo telo. »Nobene vaje ne delamo na hitro. Počasi se spuščamo v vsak položaj, tako začutimo vsako mišico. Začutimo sebe. Šele ko je telo sproščeno, lahko vaje in položaje poglobimo. To je zelo celostna vadba, koristna v vseh vidikih, fizičnem, psihičnem in duhovnem.«

Postala je vegetarijanka, saj joga zavrača tudi nasilje do živali. Pa ji je bilo težko, ko je v zrelih letih spremenila svoje dolgoletne prehranjevalne navade? Sploh ne, odvrne prepričljivo. »Nič nisem zapletala, samo meso sem nehala jesti. Namesto njega se na mojem krožniku znajde več zelenjave, stročnic, oreškov in sadja. Obožujem preproste jedi, zelenjavne juhe in podobno.« Prepričana je, da sta prav zdrava prehrana in joga tisto, čemur se lahko zahvali za svoje zdravje ter dobro počutje. Morda ima del zaslug še hoja v hribe, pripomni.

Smo fino, potem pa bomo še veliko bolje

Na njeno vadbo prihajajo tudi starejši. »Kadar jih pred začetkom vprašam, kako so, mi odvrnejo, da fino, ampak ko bodo šli domov, bodo pa še veliko bolje. Vesela sem, ko vidim, kako uživajo. Vsak dela vaje tako, kot jih lahko, nič hudega, če kdo ne more sesti po turško. Sediš tako, kot zmoreš.« Jogo sogovornica priporoča vsakomur, ne glede na starost. Če veliko sedite, toliko bolj, saj je v jogi ogromno vaj za raztezanje hrbtnih mišic in krepitev ramenskih sklepov. Tudi drža postane sčasoma boljša. Sama je najboljši dokaz za to. In morda se boste ob redni vadbi tudi vi počutili trdnejše in mirnejše ter se boste lažje soočali z vsakodnevnimi izzivi. Tako kot Milena. (LARA JELEN, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ)