##IMAGE-3039733##

Minila sta meseca marec in april, lahko smo z veseljem opazovali posamezne jate, ki so se vrnile v domače kraje. Nekdaj so rekli, ko se vrnejo lastovke, je pa pomlad. Toda lastovke so se vrnile v nič kaj pomladno vreme. Pričakali so jih dež, hlad in celo sneg. Toda vrnitve v tople kraje ni bilo več.

Samčki, ki so prileteli prvi, so se lotili popravila poškodovanih gnezd, nekatere smo videli kako neutrudno prinašajo blato in travne bilke ter hitijo z gradnjo novega gnezda, da bo vse pripravljeno za prihod samičk.

Vreme se počasi izboljšuje, samičke so prispele in kaj kmalu je bilo iz gnezd slišati čivkanje lačnih kljunčkov. Sedaj pa je zares pomlad. Brez prestanka se samec in samica izmenjujeta pri prinašanju hrane za male nenasitneže. Lep je to pogled na materinsko in očetovsko skrb za zarod. Lahko so nam za zgled.

Le kaj vleče te ptice na jesen, da zapustijo svoja gnezda in preletijo na tisoče kilometrov daleč proč. V tem času v Evropi postaja vse bolj hladno, hrane ni več dovolj, pa se podajo v toplejše kraje, v Afriko, kjer je hrane v izobilju. Samo zdrave ptice s popolnim perjem in obilico maščevja zmorejo to težavno pot. Včasih vremenske razmere- močan veter in obilno deževje- terja tudi veliko žrtev. Motijo jih tudi mestne luči, saj jih zamenjajo za zvezde, po katerih se ravnajo na svoji poti. Tudi ljudje smo krivi za večino smrti, saj mokrišča, ki so jim dajala hrano in prostor za počitek izginjajo, saj jih spreminjajo v polja.

Toda to še ni vse, človeška zloba ne pozna meja. Pričakamo jih na njihovi običajni poti in jih iz gole objestnosti streljamo in tako na milijone ptic izbrišemo z obličja zemlje samo zato, da se pred drugimi postavljamo kot odlični strelci. Ali pa jih uporabljamo kot hrano. Je to res potrebno? Mar je na našem jedilniku res nujna še ptica?

Uničujemo njihov gnezda in izlegla jajca v njih samo zaradi zabave, ali pa v mestih z izgovorom, da nas motijo njihovi iztrebki. Res, zelo težko je to očistiti. Na vasi kmet ni nikdar uničil gnezda v svojem hlevu, nasprotno storil je vse, da bi jih bilo čim več. Smatra se, da so lastovke dar z neba.

Je kdo pomislil, da bo brez lastovk prišlo do škode v kmetijstvu, saj nas lastovke rešujejo pred množico žuželk. Če bodo lastovke izginile tako kot čebele, se tudi človeštvu slabo piše.

Pa še ta naša neumna miselnost, da živali nimajo čustev. Naj vam povem resnično zgodbo. Na cesti so dirjali avtomobili in tako je bila žrtev trka lastovka. Ranjena in s polomljenimi krili je obležala, vendar ji je samček nosil hrano, poskušal jo je spraviti k letenju. Vse zaman, rane so bile prehude in je preminila. Prepričana sem, da so bile njegove oči polne solz, ko je uvidel, da ji ni več pomoči.

Ko ljudje povzročimo prometno nesrečo, velikokrat ne nudimo pomoči, temveč z veliko hitrostjo odpeljemo. Le kdo je brez čustev, vas vprašam?

Skrajni čas je, da začnemo spoštovati te lepe in koristne pernate živali, ki so koristne tako za ljudi kot za celoten planet, saj so pomemben člen naravnega sistema brez katerega na zemlji ne bi bilo življenja. Učimo otroke k spoštljivosti, povejmo jim, da brez njih naša narava ni popolna in to velja za vse živalstvo in rastlinstvo na zemlji.

10. maj je bil izbran za svetovni dan ptic selivk, naj se v naših glavah kaj spremeni in varujmo te prelepe in koristne ptice pred izumrtjem.