V Sloveniji se na leto zgodi okoli 1.500 srčnih zastojev. Poleti se je srce kar naenkrat ustavilo tudi Mirku Hrovatu iz Mokronoga in le malo je manjkalo, pa bi oči zaprl za vedno. A na srečo jim ga je z masažo srca in kasneje tudi z uporabo defibrilatorja uspelo rešiti. Mirko je hvaležen vsem, ki so mu pomagali, kajti zaveda se, da se je še enkrat ponovno rodil.

Bil je povsem običajen julijski dan, se spominja. Skupaj s sinom Igorjem in njegovim prijateljem Dejanom Kraglom so se odločili, da se s kolesom podajo na 20-kilometrski krog od Mokronoga do Mirne in nazaj. Mirko je še zjutraj svojega očeta peljal k zdravniku na pregled, med čakanjem pa je prosil, če lahko tudi njemu izmerijo krvni tlak. »Vse je bilo v redu. Tisti dan sem se počutil povsem normalno. Nič me ni bolelo v prsih, ni se mi vrtelo in nobenih drugih podobnih simptomov nisem zaznal, ki bi lahko nakazovali, da se me kaj loteva,« pripoveduje Mirko.

Kar naenkrat ga je zmanjkalo

Okoli pol dveh popoldan so se usedli na kolo in zavrteli pedala. »Bilo je vroče, a dobro prenašam vročino. Tri dni prej sem nastopil na turnirju v odbojki na mivki, kjer smo ves dan igrali na soncu, pa sem brez težav skakal po igrišču.« Prvič je oblekel nov kolesarski dres, ki mu ga je kupil sin. Naredili so okoli šest kilometrov, nato pa so se ustavili pri Deželi kozolcev v Šentrupertu, da bi v bližnjem gostinskem lokalu nekaj popili. Usedli so se za mizo in naročili pijačo, nato pa je Mirka kar na lepem zmanjkalo.

Kot se spominja Igor, je glavo povesil na mizo in sprva je mislil, da mu je kaj padlo na tla. A ko ga je nekaj vprašal, se ni odzival, zato mu je bilo čudno, da nič ne odgovori. Sklonil se je k njemu in ugotovil, da je z očetom nekaj hudo narobe. »Mislil sem, da je izgubil zavest, zato sva ga s prijateljem položila na tla in ga obrnila na bok. Želel sem mu izmeriti utrip, vendar ga nisem zaznal. Dejanu sem takoj naročil, naj pokliče reševalce, nato pa sva ga začela oživljati,« dogajanje takrat opiše Igor. Na pomoč so pogumno priskočili tudi Denis Zupan in Tomaž Simončič, ki sta sedela za sosednjo mizo, ter vodja lokala Damjana Kužnik. Čeprav je bila to izjemno stresna situacija za vse, so ohranili dokaj mirno kri. Damjana in Dejan sta tekla po bližnji defibrilator, ki so ga namestili na Mirka, vendar ga niso uporabili, saj so takrat ravno zaslišali sirene reševalcev, ki so iz Trebnjega do Šentruperta potrebovali manj kot deset minut. »Oni pa so uporabili svoj defibrilator in dosegli, da se je očetu povrnil srčni utrip. Nato so ga odpeljali v Novo mesto, kjer so ga pregledali in napotili naprej v ljubljansko bolnišnico,« še dodaja Igor.

Zanj je bila to izjemna izkušnja. Pri tem poudarja, da je zelo pomembno, da se ne ustrašimo, če naletimo na koga, ki je doživel srčni zastoj, in da mu priskočimo na pomoč. »Takrat štetje vsaka sekunda, vsaka minuta. Ko smo očetu z rokami pritiskali na prsni koš in izvajali masažo srca, sem slišal, kako so mu počila rebra. A drugače ni šlo,« pripoveduje Igor, ki je prav tako hvaležen vsem za nesebično pomoč. V takšnih primerih se še bolj pokaže, kako dobrodošli so defibrilatorji, ki so na različnih javno dostopnih mestih.

Vstavili manjši defibrilator

Mirko je bil štiri dni v umetni komi, nato pa se je zbudil. »Ležal sem na intenzivnem oddelku ljubljanske bolnišnice, a ko sem se prebudil, nisem točno vedel, kje sem. Ko sem prvič po skoraj usodnem dogodku odprl oči, sem videl en kup aparatov, stojal, neznanih ljudi, ki so bili oblečeni v modra in bela oblačila. Predvideval sem, da sem v bolnišnici, vendar si nisem znal razložiti, kaj tam delam. Pokonci nisem bil dolgo, saj sem kmalu omahnil nazaj v spanec.« Tistega dne se je večkrat zbudil le za kratek čas, a vedno znova je omagal. Naslednji dan je prišel toliko k sebi, da je bil buden nekoliko dlje. Po glasu je prepoznal prijatelja, ki je bil tam zaposlen. Zdravniki so se bali, da ima kakšne poškodbe možganov, kajti niso vedeli, koliko časa je bil brez kisika. »A na srečo sem jo dobro odnesel,« hudomušno pove naš sogovorec.

Zaradi zlomljenih reber ga je vse zelo bolelo. »Najhuje je bilo, če sem zakašljal. Po telesu sem imel številne podplutbe.« Tri dni je še ostal na intenzivnem oddelku, nato pa je bil še tri tedne na opazovanju. Dvakrat so ga operirali, saj so po njegovih besedah našli zoženo arterijo, ki pa ni bila kriva, da je prišlo do ustavitve srca. Vseeno so jo preventivno razširili, nad srce pa so mu pod kožo vstavili majhen defibrilator, ki zazna, če bi prišlo do ustavitve srca. Razloga, zakaj se mu je kar na lepem ustavilo srce, niso ugotovili, pravi Mirko, ki je v treh tednih, ko je bil v bolnišnici, shujšal za 12 kilogramov. Izgubil je tudi veliko moči, saj se je že pri hoji po hodniku hitro zadihal. Zdravniku so mu tudi svetovali, naj ne dviguje stvari, težjih od pet kilogramov.

»Težko razumem, kaj se mi je zgodilo,« pove Mirko, ki je letos dopolnil 62 let. Dodaja, da je njegov oče, ko je bil star 63 let, doživel infarkt. »Zdravnica mi je zato velikokrat dejala, naj se pazim pri teh letih. A če se približuje infarkt, pravijo, da čutiš tiščanje v prsih, leva roka te boli in še drugi značilni simptomi so. Pri meni tega ni bilo. Sicer se ne spominjam tistega dneva, a bilo je, kot da bi nekdo ugasnil luč za kratek čas,« pravi Mirko. Ob povratku domov je bil vesel, ko so mu domači pripravili prisrčen sprejem.

Odbojkar in tudi čebelar

Njegova zgodba je še toliko bolj pretresljiva, ker pazi nase in je že od mladih nog zapisan športu. Nekaj časa je treniral judo, že več desetletij pa igra odbojko, saj na igrišču zelo uživa. Svoje znanje prenaša tudi na mlajše mokronoške odbojkarje, z ekipo veteranov pa se je pred nesrečo pogosto udeležil kakšnih turnirjev po Sloveniji. »V prvi vrsti gre pri tem predvsem za druženje, malo pa se tudi razgibamo,« pravi naš sogovorec, ki se med drugim rad ukvarja tudi z vinogradništvom in čebelarstvom. Kot pravi, v mokronoški osnovni šoli vodi čebelarski krožek.

Mirko se je pred dnevi vrnil iz Šmarjeških Toplic, kjer je imel 14-dnevno terapijo. Najprej so opravili različne teste, da so preverili njegovo fizično sposobnost. »Na začetku sem dosegel pod petdeset odstotkov svojih zmogljivosti, na koncu, ko so nas ponovno testirali, pa sem prišel že do 80 odstotkov,« ponosno pove. Sedaj se dobro počuti, dodaja. Vsak dan poldrugo uro porabi za različne športne aktivnosti, saj so mu zdravniki priporočili, da je še naprej fizično aktiven. Ko se sedaj ozre nazaj, se zaveda, kako pomembni so bili prvi ukrepi, s katerimi so izvajali masažo srca. Brez tega ga danes verjetno ne bi bilo več. Poskuša živeti karseda normalno življenje. »Obupati ne smeš,« dodaja in vsem na srce polaga, naj si vzamejo nekaj časa za dnevno rekreacijo. Vsak dan je treba skrbeti za svoje zdravje, a pogosto se tega zavedamo šele takrat, ko je lahko že prepozno, zaključi.

V evropskem vrhu

Zdravnik Zdenko Šalda, ki dela v trebanjskem zdravstvenem domu, med drugim pa je tudi pobudnik projekta Milijon srčnih točk, s katerim si prizadevajo za postavitev mreže javno dostopnih avtomatskih eksternih defibrilatorjev (AED) in usposabljanje laikov, poudarja, da sta takojšnje oživljanje in uporaba AED ključnega pomena. »Če sprožimo električni sunek v prvih štirih minutah po srčnem zastoju, je verjetnost, da bo človek preživel, in to brez posledic, do 75-odstotna. Deseto minuto je verjetnost samo še desetodstotna, s tem, da bodo zelo verjetno ostale trajne možganske okvare. Zato je tako pomembno, da znamo oživljati in uporabljati AED in da je naprava v bližini,« pravi.

Podatkov o tem, koliko je javno dostopnih AED po državi in koliko življenj so z njim rešili, ni. Njihovo nameščanje in izobraževanje ljudi o uporabi sta prepuščena nekaterim posameznikom in zainteresiranim skupinam, čeprav so mnogi prepričani, da bi za to morala skrbeti država. »Za območje trebanjske upravne enote pa imamo natančne podatke. Pred dnevi smo pri vhodu v urgentno ambulanto našega zdravstvenega doma postavili 48. stalni javno dostopni AED. Lahko se namreč zgodi, da je v nedeljo ali ponoči ekipa NMP na terenu in v zdravstvenem domu ni nikogar. S povprečjem enega stalno javno dostopnega AED na 456 prebivalcev smo v evropskem vrhu. Če bo pridobitev evropskih kohezijskih sredstev uspešna, bomo prihodnje leto dobili še 25 stalno javno dostopnih AED,« je zadovoljen Šalda.

A naprave so neuporabne, četudi so v bližini, če jih ljudje ne upajo uporabiti. »Stalno imam pred očmi tragedijo mladega dekleta izpred nekaj let. V lokalu ob Zbiljskem jezeru je dobilo srčni zastoj v prisotnosti številnih očividcev. AED je bil samo nekaj metrov oddaljen, pa ga ni nihče uporabil. Reševalci so prihiteli v petnajstih minutah. Bilo je seveda prepozno,« pove Šalda. Po nekaterih podatkih zna oživljati le okoli 30 odstotkov Slovencev. »Bojim se, da je ta podatek preveč optimističen. Zagotovo je takih, ki bi takoj in pravilno ukrepali, veliko manj kot 30 odstotkov,» dodaja. Uporaba AED je, kot zatrjuje, zelo enostavna, za vse, ki bi se radi naučili postopkov oživljanja ali jih samo ponovili, pa med letom pripravljajo številne tečaje.

Članek je bil objavljen 29. novembra, v naši mesečni prilogi Živa.