Arhiv NTRC

Celoten intervju z objavljenimi viri in kontakti možne pomoči v duševni stiski je objavljen v tiskani izdaji Novega tednika. V intervjuju tudi o tem, kaj pomeni "hiperinflacija težav v duševnem zdravju", koliko k duševnim stiskam prispevajo težave v odnosih in kako lahko vsak izmed nas opazi, pristopi in pomaga človeku v duševni stiski.

 »Po podatkih iste mednarodne raziskave se odstotek oseb z diagnosticirano duševno ali vedenjsko motnjo med letoma 2005 in 2022 ni bistveno spremenil. Tudi v praksi na primarni in sekundarni ravni zdravstva opažamo, da število obiskov odraslih zaradi težav v duševnem zdravju ostaja zadnje desetletje precej nespremenjeno, medtem ko se izrazito povišuje število obiskov otrok in mladostnikov, starih do 19. let. Pri mladostnikih in odraslih opažamo porast stresnih in prilagoditvenih ter tesnobnih motenj, pri starejših porast demence. Narašča število obiskov odraslih v programih zunaj zdravstva, na primer v psiholoških svetovalnicah Posvet, enako tudi število mladih odraslih, ki iščejo podporo v spletni svetovalnici programa To sem jaz. Ljudi, ki imajo čustvene stiske, ki še niso duševne motnje, je veliko in število teh je vedno večje. Nekateri stiske še obvladajo sami, spet drugi ne vedo, da so na voljo viri pomoči, mnogi pa so bolj osveščeni in pridejo po nasvet, še preden bi se stiska prevesila v bolezen, duševno ali telesno. Menim, da je ravno povečanje virov preprosto dostopne strokovne pomoči eden od možnih načinov, s katerim lahko omejujemo ali blažimo resnejše težave v duševnem zdravju.«

Ali menite, da ljudje razumejo, kdaj je duševna stiska glede na življenjske okoliščine normalna, ali je mnoge, ko začutijo, da se v njih nekaj dogaja, tudi strah, da imajo duševno motnjo?

Duševne stiske ne izbirajo let ali družbenega statusa, vsi se z njimi soočamo tako ali drugače. Gre za stiske v smislu zaskrbljenosti, žalosti, jeze,tesnobe, negotovosti …Res je, da v svetovalnicah ali ambulantah pogosto vidimo, da se ljudje teh občutkov prehitro prestrašijo in že razmišljajo, da imajo duševno bolezen. Morda se to dogaja tudi zaradi številnih družbenih zapovedi po večni sreči, ravnovesju, veselju, kar pa seveda ni možno, ni življenjsko.Zato je tako pomembno, da jim v pogovorih znamo razložiti, kdaj gre le za stisko, ki jo lahko prebrodijo sami ali ob naši podpori. Mladim pogosto povemo, da so stiske normalen del življenja, ki jih včasih lahko rešijo sami, včasih pa vsi potrebujemo koga, ki nam pomaga, da nas morda samo posluša, je z nami, nam svetuje ali včasih namesto nas nekaj naredi. Tu pogosto poudarjam večjo ali manjšo ranljivost ljudi oziroma večjo ali manjšo opremljenost z neko notranjo energijo, psihološko trdnostjo in veščinami za reševanje stisk. Nekateri imajo tega več prirojenega, veliko k temu prispeva okolje. Psihično odpornost lahko v življenju razvijamo in utrdimo. Duševne motnje pa so več kot običajna stiska, imajo svoje značilnosti. Ena od teh je, da človek dlje časa težko vsakodnevno deluje in to se neugodno odraža v čustvih, mislih, vedenju ali telesu, ponavadi pa v kombinaciji naštetega.

Mladi danes doživljajo svet drugače kot starejše generacije. S katerimi duševnimi stiskami se najpogosteje soočajo?

Marsikdaj so prestrašeni, tesnobni, ne znajo se odločati, slabo spijo, se izogibajo stikom z drugimi, soočajo se s paniko, so jezni, žalostni, imajo težave z učenjem in še in še. Ne vedo, kako najti fanta, punco, muči jih spolna identiteta. Velikokrat med pogovorom z mladimi zaznamo, da jim manjkajo veščine s področja komunikacije, asertivnosti, torej kako pravilno povedati o problemu nekomu, na katerega se ta nanaša, manjkajo jim veščine odločanja, postavljanja zase, sporočanja, reševanja problemov. To so namreč temeljne veščine, ki se jih oseba uči od otroštva. Morda se na tem področju kaže primanjkljaj zaradi novih principov vzgoje. Danes imajo nekateri otroci, seveda ne vsi, tudi vsega preveč, mislim v materialnem smislu. Na drugi strani ni učenja odgovornosti od otroštva. Imamo otroke in mladostnike, ki iščejo pomoč v stiski, še preden so sami poskušali neko težavo rešiti. Starši se namreč mnogokrat odzovejo, še preden otrok spozna, da bi lahko nek problem rešil sam. Na drugi strani so otroci s težavami, ki jim ne morejo biti kos, ker gre za težave, ki bi jih morali reševati odrasli. Gre za težave doma v odnosu med starši, starši in otroki, za vrstniško nasilje in podobno. Otrok na neki razvojni stopnji teh težav ne zmore rešiti sam, pogosto o njih zelo težko spregovori in se pri tem izgublja v stiski. Nov način vzgoje in sodobni svet, v katerem živimo, ljudi silita v to, da želimo hitre rešitve in odgovore in mnogi ne znamo počakati in se potruditi. Nekdo ima vse veščine, vendar nima potrpljenja ali volje za trud.

Nadaljevanje intervjuja v tiskani izdaji Novega tednika.