Arhiv Štajerskega Tednika

Zaradi hudih zapletov pri porodu je Vid zaostal v razvoju. Diagnoza, ki so jo postavili pred 15 leti, je starša Vanjo Ropič in Mirana Knehtla močno pretresla, a se niti za trenutek nista vdala. Vztrajnost, pripravljenost in srčnost, s katerimi skrbita za Vida, so izjemne. Vseh 15 let sta trdo delala, da je sin na zdajšnji stopnji zmožnosti. Napovedi so namreč bile zelo črnoglede. „Ko je bil Vid star dve leti, sva ga začela voziti na Polikliniko Polovina v Zagreb na terapije. Tam so nam jasno dali vedeti, da je edina učinkovita metoda „mama terapija“, torej vsakodnevno delo z Vidom. Osem let smo po 5 ur na dan izvajali razne vaje, polovico tega časa smo namenjali samo za motivacijo. Pred petimi leti so se pokazali prvi resni napredki. Vida smo začeli vertikalizirati. Tisto, kar je bilo nemogoče, smo dosegli,“ se spominja mama Vanja. Še več, sčasoma je začel nakazovati, da bi rad stopil na lastne noge. Ker je rojen z resno deformacijo gležnjev, je bilo to zelo težko. Brez pancerjev praktično misija nemogoče. S pomočjo opornic in ob pomoči je nato pred tremi leti vendarle naredil prve korake. Da bi lahko šlo še na bolje, je verjel malokdo. Zdravnik, ki je 12 let delal z Vidom in je njegov napredek spremljal, pa je bil prepričan, da se Vidovo stanje lahko še izboljša. Dr. Polovina iz Zagreba je namreč s terapijami Vida pripeljal do točke, ko so začeli razmišljati celo o tem, da bi bila zelo zahtevna operacija deformiranih gležnjev smiselna. „Vidovi gležnji so bili tako zviti, da je bila samostojna hoja nemogoča. Zdaj, po operaciji, ni več limitov. Po rehabilitaciji ne bo potreboval več opornic,“ je prepričana Vidova mama.

Zlomili so mu kosti, jih še vzeli od drugod in jih sestavili povsem na novo ...

Preberite več v Štajerskem Tedniku