Arhiv Lokalno.si

Z vse toplejšimi pomladnimi dnevi se poleg očitnega brstenja dreves, vznikanja belih polj zvončkov in sinje modrih morskih čebulic pod površjem Orlice začenja še en, očem bolj skrit vsakoletni obred: prebujanje dvoživk iz zimskega sna in njihovo romanje na svatovsko prizorišče ribnika na Trebčah. Tja najprej pridejo samčki sekulje, ki svoje družice pričakajo »v upanju«, da bodo prav oni izbrani za parjenje. Krastače – ki, mimogrede, sploh ne spadajo med prave žabe – pa že vsaka na svojem hrbtu nosijo izvoljence. Ribnik se tako za nekaj tednov spremeni v živahno regljajoče mrestišče, kot z eno besedo imenujemo kraj, kjer dvoživke vsako leto znova odložijo svoja jajčeca. Skupek teh jajčec (mrest) pa je vrstno značilen: krastače odlagajo jajčeca v želatinastih trakovih, medtem ko so mresti sekulje v obliki želatinaste kepe. Ker je razmnoževalni gon med vsemi najmočnejši, jih pri izpolnitvi tega poslanstva ne odvrne niti smrtna nevarnost. Med Orlico in ribnikom na Trebčah vodi namreč razmeroma prometna pot, zaradi česar so vsako spomlad njene žrtve mnoge žabe in krastače.  

Dvoživke so zaradi svoje velike telesne občutljivosti na že majhne spremembe v okolju postale vse redkejše, saj je svet, v katerem živijo, vse bolj onesnažen. To pa je tudi razlog, da so zavarovane z zakonom in da so vse vrste uvrščene na t.i. rdeči seznam ogroženih vrst. Ko iz nekega prostora izginejo žabe, je to eden prvih zanesljivih znakov, da je s tem prostorom nekaj narobe.  

Skrb za varovanje živali pa je naša skupna družbena odgovornost in dolžnost. V zavarovanih območjih, kot je Kozjanski park, pa še posebna naloga njegovega upravljavca. Z vsakoletno hitro, učinkovito in tudi razmeroma poceni akcijo postavljanja začasne obcestne ograje, uspemo delavci parka skupaj z lastniki zemljišč preprečiti dvoživkam dostop na nevarni odsek ceste. Z vedri, v katera padejo ko hodijo ob ograji, jih nato varno prenesemo do ribnika. Mnoge med njimi bi drugače končale svoje življenje pod kolesi avtomobilov. Popolne odprave pogina žal ne moremo doseči – ta je še vedno med 200-300 osebki letno. To pa je vendarle veliko manj od pogina, kot je bil še pred leti, ko te akcije nismo redno izvajali. Največji zabeleženi pogin na 400 m dolgem odseku ceste je tako presegel 1.000 povoženih dvoživk.  

Opažamo, da število prenesenih dvoživk iz leta v leto niha in ko smo se zaradi tega že bali, da njihova populacija v Kozjanskem parku – tako kot drugje v Sloveniji in svetu – nezadržno upada, nas je vendarle opogumilo dejstvo, da je njihovo število v Kozjanskem parku zdaj postalo stabilno. Vendar, kot rečeno, števila izpred deset let še zdaleč ne dosegamo. Menimo, da je to lahko razlog za zaskrbljenost in potrebo po še večji pozornosti pri reševanju tega problema. Njihovo število se namreč ni zmanjšalo samo zaradi pogina na cesti, ampak tudi zaradi prevelikega števila rib v ribniku ravno v času, ko dvoživke odlagajo jajčeca. Ribe se namreč hranijo z mresti in zato je kljub temu, da pogin na cesti ni nič večji, število žabjega zaroda, ki se mu uspe razviti in nato zapustiti ribnik veliko manjše, kot bi moralo biti za zagotavljanje trajnega in normalnega ravnotežja. Zato nas v prihodnosti čaka še velik izziv, kako doseči ustrezen dogovor in rešitev skupaj z vsemi ostalimi odgovornimi posamezniki in organizacijami pri tem problemu. Problem pogina dvoživk pa ni omejen samo na Trebče, ampak je dokaj pereč tudi ob rokavu Sotle med Imenim in Podčetrtkom ter na Bizeljskem. Res pa je, da število dvoživk ne upada samo zaradi pogina na cesti in kot hrana ribam, ampak tudi zaradi vse slabših ekoloških razmer.  

Dvoživke svojega imena niso dobile zato, ker lahko živijo v vodi in na zemlji, kar je pogosto in zmotno prepričanje. Tako jih imenujemo zato, ker je vsaj en del njihovega razvoja in življenjskega kroga nujno vezan na vodo. Mnoge vrste dvoživk namreč kot odrasle živijo na kopnem in ne v vodi. Vendar pa so vsaj v zgodnjih obdobjih svojega razvoja morale tudi skozi »vodno fazo« razvoja. Ljudje imamo do žab zelo čuden, nenavaden in pogosto zelo nepošten odnos. Po eni strani jih opisujemo v pravljicah kot začarane prince in kraljične, po drugi pa so celo znak nekakšne zaostalosti kraja – češ : kjer so še žabe, tam je mokro, kjer je mokro pa ni moderno, napredno, razvito in  podobno. A kakšna zmota. Prav prisotnost dvoživk je najboljši dokaz kakovosti prostora in dokler so tu z nami, se nam ni treba spraševati, ali je narava še dovolj neonesnažena za naše zdravo življenje. In obratno: ko jih več ne vidimo in ne slišimo, je v bistvu že prepozno, da bi se spraševali, ali so se naša okolica, narava in življenjski pogoji spremenili na slabše. Odgovor je v tem primeru zelo preprost: »Ja, spremenili so se na slabše. Na veliko slabše.«

Tudi zato toliko bolj z žalostjo in ogorčenostjo lahko opazujemo vsakoletne dokaze, kako človek še vedno malo ceni življenja drugih živih bitij. V Kozjanskem parku namreč ugotavljamo, da ne samo, da se vozniki pri vožnji po omenjeni cesti v času žabje »svatovske veselice« kaj malo brigajo za njihovo varnost, ampak da mnoge žabe, ki smo jih zvečer ulovili v pasti, da bi jih nato drugi dan varno prenesli čez cesto, ponoči postanejo plen in nato jed na krožniku brezvestnih posameznikov. Namesto, da bi jim pred ograjo v tla zakopana vedra predstavljala rešitev, jim pomenijo smrtno obsodbo.  

Ko kdo misli ali celo zasmehujoče reče, da je ta skrb za žabe smešna in neumna, se v bistvu ne zaveda, da s tem, ko skrbimo za njih, skrbimo tudi za človeka. Predvsem skrbimo, da bodo tudi naši otroci in naslednji rodovi dobili od nas zdravo zemljo, zdrave življenjske pogoje in dovolj dobro ohranjeno naravo. Žabe pa so sestavni in nepogrešljivi del take narave. Dokler so torej z nami, se nam tudi za čisto vodo, preveč kemikalij v vodi ali tleh ter čisti zrak ni bati.  

Zahtevamo torej pravo mero občutljivosti do narave in vsega živega pri vsakem izmed nas, kar je nujni pogoj, da bodo naše skupne presoje, odločitve in delovanja takšna, da bomo lahko mi in naši potomci sobivali v zdravem sožitju. Zahtevamo preveč?

Ivo Trošt
Kozjanski park