Arhiv NTRC

Med našim pogovorom so se le streljal od terase sprehajale ovce in koze, nekaj korakov stran je svoj kotiček za počitek poiskal pes, ob mizi se nam je za nekaj minut pridružil orjaški zajec. Mimo je prišel tudi osel, za katerega smo v slovenskem jezikoslovju očitno po krivici razvili primero o trmi in sinonim za nekoga neumnega. Dr. Maša Čater, ki jo je od nekdaj zanimalo obnašanje živali, je pojasnila, da osel v več pogledih prekaša konja, saj ima intenzivno razvit sistem čustvovanja in izreden spomin. »Zato si omenjena žival vzame več časa za premislek. Zame je vedenje osla še toliko večji izziv,« je dejala. Zaradi ljubezni do živali jo je pot že med študijem biotehnologije vodila na veterinarsko fakulteto, kjer je začela raziskovati možgane; naprej v sklopu študentskega dela, nato v okviru diplomske naloge. Kasneje se je tam tudi zaposlila kot raziskovalka pri podoktorskem raziskovalnem projektu.

V zadnjem času ste raziskovali, kako stres vpliva na delovanje možganov. Že lahko poveste kaj več o rezultatih raziskave?

Preučevala sem vpliv stresa v zgodnjem otroštvu na razvoj možganov in posledice, ki se kažejo v kasnejšem, odraslem obdobju. Za raziskavo sem kot modelni organizem uporabljala laboratorijske miši, saj je delovanje njihovega telesa precej podobno z delovanjem našega. Opazovala sem, kaj se v možganih dogaja, če miši vsak dan ločim od matere zgolj za dve uri, in sicer od rojstva do odstavitve od matere (3 tedne). Prav ta doba po rojstvu je ključnega pomena za razvoj možganov. Ko sem pri miših nato v odrasli dobi spremljala posledice zgodnjega stresa, so se pokazale spremembe v razvoju določenih delov možganov, predvsem tistih, ki so ključni za našo sposobnost učenja, pomnjenja oz. beleženja spominov, v hipokampusu. V možganih je veliko stvari povezanih. Zato vsakršne spremembe lahko vplivajo tudi na večjo možnost razvoja duševnih obolenj. Številni raziskovalci so že dognali, da različne oblike stresa vplivajo na večja tveganja za razvoj depresije, tesnobe in drugih podobnih duševnih obolenj. Hkrati stres tudi na fiziološki ravni vpliva na telo, na primer na telesno težo.

Se torej še dodatno potrjuje, kako je tudi za razvoj človeka pomembno zgodnje obdobje takoj po rojstvu?

Tako je, vendar je težko izluščiti enostavne in jasne odgovore. Oblik stresa v našem življenju je zelo veliko. Stres se razlikuje že po jakosti, na primer zmeren ali hud stres, kot je travma. Razlike so tudi glede na njegovo časovno pojavljanje, torej ali je stres enkraten ali ponavljajoč oz. kroničen. Eno je, če se stres pojavi v zgodnjem obdobju, drugo, če se pojavi v puberteti ali odrasli dobi. Gre za veliko dejavnikov. Vsaka raziskovalna skupina preučuje le delček in sčasoma se bodo dognanja zložila v nekoliko širšo sliko.

Danes se znanost vedno bolj ukvarja tudi z matičnimi celicami, ki ste jih v svojo raziskavo vključili tudi vi.

Preberite še ...

Zanimivosti

Presenetite jo drugače kot običajno

Res je, zanima me namreč, ali bi lahko s pomočjo uporabe matičnih celic »pozdravili« posledice, ki jih možganom povzroča stres. Delovanje matičnih celic je že precej dognano, a še vedno ostajajo nejasnosti. Vsekakor izkazujejo izjemen regenerativni potencial. Z njimi dandanes zdravimo že približno sto bolezni. Medicina omenjene celice uporablja za zdravljenje tkiv, na primer hrustanca ali kosti. Veliko terapij je še v razvoju. Sama končnih rezultatov o uporabi matičnih celic pri regeneraciji možganov po stresu še nimam, saj moram obdelati še veliko podatkov. Posredno se kaže pozitiven trend vpliva celične terapije na omiljevanje posledic stresa. Pri miših, ki so bile stresirane in so nato kasneje prejele matične celice, so rezultati bolj podobni kontrolni skupini, ki stresu ni bila podvržena in je imela normalen razvoj možganov, kot stresiranim mišim, ki matičnih celic niso prejele.

Kako po vsem, kar že veste o možganih, gledate na ta organ?

Opažam vedno večjo posredno podobnost med možgani in vesoljem, kar so opazili tudi drugi raziskovalci. Ko biologi preučujemo možgane in fiziki vesolje, velikokrat prihajamo do podobnih zaključkov; predvsem glede neznanske kompleksnosti delovanja in povezanosti različnih delov in dejavnikov. Čeprav marsikaj že vemo, je še ogromno neznanega. Možgani so izredno zapleten organ in prav neverjetno je, kako so ustvarjeni. Njihovo raziskovanje je kot nikoli končana zgodba. Vesolje je, gledano po velikosti, seveda neprimerno večje. A vendar se osnovni gradniki, kot so elementi, gradijo v zvezde, planete, lune in asteroide ter povezujejo v galaksije, te pa naprej v nadstrukture. Na podoben način smo mi sestavljeni iz istih elementov v mnogocelične organizme. Celice v možganih se na podoben način povezujejo s sinapsami – mesti prenosa informacije med dvema živčnima celicama. Po možganih potujejo elektrokemični signali in po vesolju elektromagnetni signali ter vrsta drugih valovanj. Bolj ko ta organ raziskujem, bolj se mu čudim. Zato v prostem času veliko berem o astrofiziki, saj mi sodobne fizikalne ugotovitve glede te megatvorbe pogosto dajo ideje za raziskovanje naše minitvorbe.

Foto: SHERPA

Preberite več v Novem tedniku