Arhiv NTRC

Že od otroških let je rada poprijela za kuhalnico in pomagala pri delu v kuhinji. Ker so imeli doma kmetijo, so jo po končani osnovni šoli starši vpisali v kmetijsko šolo v Šentjurju, čemur je zaradi močne ljubezni do kuhinje odločno nasprotovala. »Ko je bil 1. september, nisem hotela iti v šolo, saj sem želela hoditi v gostinsko šolo. Vztrajala sem pri tem in dosegla, da so me starši že 2. septembra prepisali tja,« z nasmehom pove Majda, ki se je po končani srednji šoli vpisala v Višjo strokovno šolo Šentjur in pridobila naziv inženirka živilstva in prehrane.

Prehrana vas je torej že od nekdaj zanimala. Kdaj ste se prvič srečali s celiakijo?

Pri rojstvu tretjega otroka, sina Kivija, ki so mu pri devetem mesecu postavili diagnozo celiakije. Od takrat smo primorani raziskovati o tej bolezni in najti alternative, kako lahko sinu pomagamo vse od vrtca do srednje šole in še naprej. Ni bilo preprosto. Ogromno je bilo učenja in prilagajanja, saj smo morali iz prehrane odstraniti vsa živila, ki vsebujejo gluten. Kivi je danes star že 31 let, kar pomeni, da se z brezglutensko prehrano ukvarjam že več kot 30 let.

Celiakija je danes veliko bolj znana in razširjena kot v preteklosti. Koliko je bilo o njej znanega pred 30 leti v primerjavi z današnjim časom?

Pred 30 leti nam o celiakiji niso znali veliko povedati. Zdravniki so nam dali list, na katerem je pisalo, kaj sin lahko je in česa ne. Rekli so nam, da lahko uživa tudi koruzo in ajdo, zato smo iskali in kupovali te moke, da smo lahko sami pripravili kruh. Nismo pa vedeli, da ima tudi ta moka sledi glutena, saj se o tem takrat še ni veliko govorilo. Ob vstopu v Slovensko društvo za celiakijo smo se začeli o tem še bolj izobraževati in ob letnih pregledih oseb s celiakijo smo ugotovili, da njihovi izvidi niso bili takšni, kot bi morali biti, zato smo iz prehrane začeli izključevati še več živil. Veliko brezglutenskih živil smo uvažali iz Avstrije in Italije. Pri nas smo takrat lahko kupili le moko in kruh in še moka je bila daleč od tega, kar imamo na voljo danes. Iz današnjih vrst brezglutenske moke se da narediti vse, včasih pa nismo mogli narediti niti kruha.

Ljudi s celiakijo brezglutenska prehrana spremlja vse življenje. Za to bolezen namreč ni zdravila, temveč le stroga dieta.

Res je. Celiakija je genska sistemska avtoimuna bolezen, ki najpogosteje prizadene tanko črevo in je posledica preobčutljivosti na gluten. Bolnikom s celiakijo gluten poškoduje resice tankega črevesa in če ni presnove hranilnih in drugih potrebnih snovi za normalno življenje, se ljudje počutijo nemočno. Menim, da zdravniki pri bolnikih le malokdaj pomislijo, da lahko imajo celiakijo. Med splošnim prebivalstvom je do dva odstotka bolnikov s celiakijo, kar pomeni, da bi vsak osebni zdravnik, ki ima približno 300, 400 bolnikov, moral imeti od šest do osem bolnikov s celiakijo. Če jih nima, bi moral začeti razmišljati, da ima morda tudi kdo, ki ima pogosto težave in je njegova diagnoza neznana, celiakijo. To se lahko preprosto preveri s preiskavo krvi, saj so za to bolezen značilna protitelesa.

Foto: Nik Jarh

Celoten intervju z Majdo Jurše lahko preberete v zadnji tiskani izdaji Novega tednika, ki je izlša 6. 9. 2024.