Arhiv NTRC

Že zelo zgodaj je Iza dojela, da želi delati v medicini. Da se ni vpisala na ljubljansko, ampak na mariborsko medicinsko fakulteto, ji ni žal. » Prav nasprotno. Študij na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru je na visoki kakovostni ravni, profesorji so zelo dostopni. Da ne omenjam čudovitih sošolcev, s katerimi smo si kljub zahtevnemu študiju znali vzeti čas za sproščeno zabavo.« Ceni tudi to, da fakulteta študentom omogoča sodelovanje v številnih obštudijskih dejavnostih, v katerih pridobivajo dragocene izkušnje. Med drugim so obiskovali otroke v vrtcu in jim z igro razblinjali strah pred zdravniki. Junija bo Iza začela opravljati pripravništvo, čaka jo še strokovni izpit. Medtem bo dozorela njena odločitev, ali bo ginekologinja ali pediatrinja.

Zbrali 35 tisočakov

Ko se ji je porodila želja, da bi s svojim znanjem šla pomagat ljudem v manj razvitih deželah, ni oklevala. In ker ni bila edina s takšno željo, so se s sošolci hitro povezali v petčlansko ekipo in se začeli pripravljati na odhod v Afriko. Sekcija za tropsko in potovalno medicino, ki deluje pod okriljem Slovenskega zdravniškega društva, že vrsto let absolventom medicine omogoča udeležbo na trimesečnih humanitarno-medicinskih odpravah v Ugandi, Keniji ali Zambiji. Delegacijo, v kateri je bila Iza, so napotili v Ugando, v lokalni zdravstveni center na otok Bwama na jezeru Bunyonyi, kjer prebivalci še vedno bolj kot medicini zaupajo vračem.

»Priprave na odpravo so trajale približno leto. Največ časa smo porabili za zbiranje denarja, saj smo ga morali zagotoviti sami. Natisnili smo majčke z izvirnim logotipom, prav tako vrečke in obeske za ključe. Prodajali smo jih na stojnicah, ki smo jih postavljali na večjih prireditvah v različnih krajih, tudi v bolnišnicah in zdravstvenih domovih ter cerkvah. Organizirali smo koncert. Prijetno smo bili presenečeni nad radodarnimi odzivi ljudi. Denar so prispevala tudi podjetja, prav tako naša mariborska medicinska fakulteta. Zbrali smo kar 35 tisoč evrov. Ta denar smo porabili za nakup zdravil in medicinskih pripomočkov ter drugih oblik pomoči med našo odpravo v Ugandi. Eno podjetje je podarilo solarne module, saj se v Afriki med drugim soočajo tudi s pomanjkanjem elektrike.«

Toda solarni moduli še vedno niso prispeli v lokalni zdravstveni doma v Ugandi, čeprav so jih iz Luke Koper poslali že maja lani. Pošiljka je obtičala v ugandski prestolnici Kampali. Kdaj bo prispela do naslovnika, ne ve nihče. Afriška ležernost, pač.

Ko dežuje, ne delajo

A dodaten vir elektrike bi še kako olajšal delo v lokalni zdravstveni ustanovi in manjši porodnišnici, kamor so Iza in drugi štirje člani odprave prispeli konec lanskega septembra.»Kljub temu, da sem pred tem že potovala, je bil prihod v to okolje zame velik kulturni šok. A časa za prilagajanje ni bilo, takoj smo začeli z delom. V tem zdravstvenem centru ni zdravnika, saj je v državi z 48 milijoni prebivalcev le približno 3 tisoč zdravnikov, kar je občutno premalo. Zato medicinske sestre tudi predpisujejo zdravila in opravijo manjše posege.«

Kot še pravi, nimajo urejenega delovnika. »Mi smo želeli opraviti čim več dela, a smo se morali prilagoditi njihovi ležernosti. Ker so želeli, smo se prilagodili njihovemu predlogu, da začnemo ob pol desetih, a so prišli v službo šele okoli poldneva. Ko je deževalo, sploh niso prišli. Življenjski ritem je zelo počasen, to se odraža tudi pri delu. Evropejce, ki smo zelo storilnostno naravnani, to moti.«

Najprej k vraču

Med trimesečnim delom je spoznala, da tudi Afričane pestijo povišan krvni tlak, sladkorna bolezen, glavoboli in bolečine v križu, še vedno pa so v tem okolju prisotne okužbe s HIV-om in sifilisom, ljudje zbolevajo za gonorejo, tuberkulozo in malarijo. Veliko otrok je beljakovinsko podhranjenih. Prihajajo zaradi opeklin in poškodb pri delu, pogosto se poškodujejo z mačetami. Takrat se, kot pravi Iza, najprej obrnejo na vrača, saj mu najbolj zaupajo. Častijo ga, saj je stara afriška tradicija med vaškim prebivalstvom še vedno močno zakoreninjena. Vrač jim v rano vtre mešanico zelišč. Šele po kakšnem tednu, ko se rana zaradi neustreznega zdravljenja vname, pridejo po medicinsko pomoč. »Kot zanimivost naj povem, da se tudi v primeru angine najprej zatečejo po pomoč k vraču, ki jim v grlo potisne vroče klešče in stiska mandlje. Zato pogosto pride do zapletov, ki jih rešujemo mi.«

Ko so ju zaman čakali

Veliko je zgodb, ki so ji segle globoko v srce, pravi. O njih bi lahko govorila ure in ure, a je izpostavila srečanje z mamo. Prišla je z dojenčkom in triletno hčerko, ki je bila prehlajena. »Toda mojo pozornost je pritegnil nekaj dni star dojenček, ki je kazal znake okužbe s sifilisom. Kasneje sem izvedela, da ga je okužila mama, pri kateri so sifilis odkrili med nosečnostjo. Predlagala sem ji, da bi dojenčka začeli zdraviti z odmerki penicilina, deset dni zapovrstjo bi moral prihajati po injekcijo. Mi smo plačali zdravila in zagotovili denar za prevoze v upanju, da bo redno prihajala in s tem rešila otrokovo življenje. A je z otrokom prišla le dvakrat, potem smo jo zaman čakali,« se z ogorčenjem spominja. Vaškega poglavarja so prosili, da bi se pozanimal, zakaj ni prišla. Izvedel je, da je otrok umrl. Na njegovem pogrebu mi je dojenčkova mama povedala, da je začel težko dihati, imel je povišajo temperaturo, zato so šli po pomoč k vraču, ki mu je v usta tiščal zelišča. Verjeli so, da je otrok uročen in da ga bo vrač odrešil uroka. Ker ga je neuspešno zdravil dan in pol, so se napotili v zdravstveni dom, a je med potjo umrl. »Predvidevamo, da je dobil pljučnico, ki bi jo lahko pozdravili, prav tako sifilis. Nekaj otrok smo namreč uspeli rešiti. Boleče je spoznanje, da življenje otrok ni kaj dosti vredno. Mama se ne bori za njegovo življenje, zato smo bili šokirani, kako brezbrižni so glede tega. Ne kažejo veselja in navdušenja ob rojstvu otroka, niti žalosti ob njegovi smrti.«

Preberite še ...

Zanimivosti · Oglas

Toplotne črpalke: Pametna naložba za varčno, trajnostno in udobno ogrevanje vašega doma

Na pogrebu

Zato ne preseneča, da se vzdušje na pogrebu ali poroki ne razlikuje kaj dosti. Pokojnika pokopljejo na domačem vrtu. Pogosto kar med nasadom fižola. »Zbere se cela vas, po 400 ali 500 ljudi, ki sedijo na tleh, dogajanje povezuje voditelj, lahko bi ga primerjala s kakšnim našim stand-up komikom, ki skrbi za dobro vzdušje. Počaščeni so, če se povabilu odzovemo tudi belci. Na pogrebu dojenčka sem zbrane nagovorila, moje sporočilo je bilo žalostno, a so se posmehovali moji angleščini, ker jo oni pač izgovarjajo po svoje. Vsa pozornost je bila usmerjena v nas, belce. Družina umrlega dojenčka ni bila prav nič čustveno prizadeta, imajo šest otrok, med njimi še enega sina. Če bi umrl edini sin, bi to doživljali kot veliko izgubo.«

Večina žensk rojeva doma. Tudi če pridejo v porodnišnico, nimajo zagotovljene primerne oskrbe. »Ženska med porodom ne sme kričati. Če je katera glasna, jo babice tepejo. Med rojevanjem ob sebi nimajo partnerja, so pa ob njih pogosto mame, vendar jim niso v nikakršno pomoč, saj jih ne tolažijo oziroma bodrijo. Odnos med mamo in hčerko je zelo hladen. In ta vzorec odtujenosti se prenaša iz generacije v generacijo. Nasploh so ljudje v Ugandi hladni, čustveno otopeli.«

Mama sita, otrok lačen

Presenetilo jo je tudi, kako mama vedno najprej sebično poskrbi zase. »Hrane ni v izobilju, a mama nahrani sebe, otroci jedo, če ostane kaj hrane. Prehranjujejo se z živili, ki so beljakovinsko osiromašena, zato so otroci, ki beljakovine med odraščanjem toliko bolj potrebujejo, beljakovinsko podhranjeni. Zato imajo mnogi velik trebušček. Mesa si ne morejo privoščiti, uživajo predvsem fižol in zelje. Mama poskrbi za svojo obutev, otroci so bosi. Če smo jim dali denar za prevoz, da bi otroke pripeljale na preglede oziroma zdravljenje, so ga raje zapravile za kaj drugega. To so dejstva, ob katerih ne moreš ostati ravnodušen!«

Zato se je, kot še pravi, domov vrnila z nekoliko grenkim priokusom. »Afriko sem si predstavljala kot deželo toplih in srčnih ljudi, ki sicer nimajo materialnega bogastva, imajo pa drug drugega. Da znajo pristno sobivati. Da se imajo radi, si vzamejo čas drug za drugega. Da so veseli. Pa še zdaleč ni tako. Tudi hvaležnosti ne pokažejo. Zelo redko ti kdo reče hvala. Donacije, ki prihajajo iz vseh koncev sveta, sprejemajo kot samoumevne. Belce doživljajo kot vreče denarja. (Foto: Andraž Purg in osebni arhiv)

Potrtret si lahko v celoti preberete v tiskani izdaji Novega tednika, 7. marec 2024.