Arhiv Štajerskega Tednika

Lucija Krušič ima prirojen talent za risanje. »Tudi moja babica in mama zelo lepo rišeta, prav tako 12-letna sestrica.« Risala je z vsem, kar ji je prišlo pod roko, navduševala se je tudi nad digitalnimi tehnologijami. Že kot osnovnošolka je privarčevala za prvo grafično tablico, preizkušala programe za oblikovanje … Si je že takrat mislila, da bo več kot desetletje kasneje njen hobi prerasel v službo, risbe pa romale v domovanja po vsem svetu? Bila je želja, zagotovo, k uresničitvi katere jo je spodbudila tudi življenjska izkušnja. »Tri dni pred 15. rojstnim dnem sem se začela slabo počutiti, slabo počutje je spremljalo bruhanje. Na moj rojstni dan sem s krčem v trebuhu pristala na urgenci. Ugotovili so, da imam sladkorno bolezen tipa 1, telo močno zakisano, na podlagi izvidov pa so staršem predlagali, naj me pridejo obiskat, saj me verjetno ne bodo več videli. Čez dva dni sem se zbudila,« se je dogodka izpred 11 let spomnila Lucija. Življenje se ji ni postavilo na glavo, se je pa spremenilo. Merilec sladkorja v krvi in črpalka za inzulin sta vse odtlej njena stalna sopotnika, tudi med pogovorom sta tu in tam nemirno zavibrirala v opozorilo. »Bolezen je pomenila, da sem morala odrasti, zaradi izkušnje pa sem sama sebi obljubila, da bom po zaključenem izobraževanju delala, kar me veseli. Zakaj bi počela nekaj, kar me žalosti, če ne vem, kdaj se bo življenje končalo?« Pred dvema letoma je bila zaradi zapleta primorana poiskati zdravstveno pomoč. »Z medicinsko sestro sva se celo noč borili, da sva znižali raven sladkorja.«

Nekoč bo živela v Kopru, s pogledom na morje

Preberite več v Štajerskem Tedniku