Kako ohraniti notranji mir v času slabih novic
Negotov svet in stalne slabe novice hitro porušijo naš občutek varnosti. Psihologi zato priporočajo preprosto, a zelo učinkovito prakso za ohranjanje notranjega miru.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Svet v katerem živimo danes, ni več miren in vsi se potihoma sprašujemo, kaj naj čaka v prihodnosti. Slabe novice se vrstijo druga za drugo, nekaj prepotentnih politikov pa tepta eno naših največjih vrednot – mir na svetu. Poleg tega nam grozijo še vremenske katastrofe zaradi klimatskih sprememb, cene gredo ves čas samo navzgor, v našo deželo prihajajo tujci …
Ko beremo dnevne novice, je vse še tisočkrat potencirano, saj so te narejene tako, da s katastrofičnostjo pritegnejo bralce in povečajo svojo branost. Ni čudno, da marsikdo ponoči zaradi skrbi ne more spati, da ima toliko ljudi panične napade in se celo mladostniki srečujejo s tesnobo in depresijo. Večina od nas se počuti precej utrujeno in nemočno, kot da se svet premika v smeri, nad katero nimamo nobenega vpliva.
A ob tem obstaja še ena zanimiva resnica. Če bi na človeško zgodovino pogledali z večje razdalje, bi ugotovili, da še nikoli nismo živeli v času tolikšne blaginje, zdravstvenega napredka, tehnoloških možnosti in osebnih svoboščin. Nikoli prej ni bilo toliko ljudi, ki bi imeli dostop do čiste vode, hrane, izobraževanja in zdravstvene oskrbe.
Paradoks našega časa je torej zanimiv: svet je na mnogih področjih napredoval, naš občutek ogroženosti pa se je povečal. Zakaj?
Del odgovora je preprost. Naši možgani so narejeni tako, da prioritetno opazijo grožnje in nevarnosti, enostavno zato, da nas lahko obranijo in nam tako omogočijo preživeti. Ko je tako svet okoli nas preplavljen z dramatičnimi novicami, se lahko hitro zgodi, da naš notranji občutek sveta postane precej temnejši, kot je v resnici.
Prav zato je danes še toliko pomembneje, da sami prevzamemo nadzor nad tem, kam usmerjamo svojo pozornost. Prednastavitev je sicer določena, a jo lahko z zavestno prakso »shekamo«, da začne lepo prepoznavati pred slabim. Glavno orodje pri tem pa je dosegljivo prav vsakemu: hvaležnost.
Hvaležnost kot protivteža svetu slabih novic
Tudi psihologi in terapevti v zadnjih letih vse pogosteje govorijo o hvaležnosti. Mnogi si to predstavljajo kot nekakšno moralno držo ali misel, da bi morali biti bolj pozitivni ali se večkrat spomniti, kako dobro nam je.
A hvaležnost v resnici ni misel.
Je občutek.
To je tisti trenutek, ko se za hip ustavimo in se zavestno povežemo z nečim dobrim v našem življenju – z ljudmi, ki jih imamo radi, z občutkom varnosti doma, z drobnimi lepimi prizori dneva. Ne gre le za sliko v naših mislih, ampak res za poln občutek.
PREBERITE TUDI:
Ko se to zgodi, telo pogosto reagira zelo jasno. Mnogi opisujejo, da začutijo toplino v prsih, rahlo vznemirjenje, včasih celo tisti droben električen občutek, ko se nam ob lepem prizoru naježi koža. Je močna čustvena izkušnja, ki je morda na začetku ne moremo doseči vedno. A bolj, kot jo prakticiramo, bolj jasen in močen občutek postaja.
Hvaležnost je kot mišica
Psihologi zato pogosto pravijo, da je hvaležnost podobna mišici. Bolj kot jo uporabljamo, lažje jo začutimo. In bolj kot jo začutimo, bolj naravno naš um začne opažati stvari, za katere smo lahko hvaležni.
Na začetku je lahko ta občutek kratek – morda traja le nekaj sekund, a že teh nekaj sekund ima presenetljivo moč. V tistem trenutku naš živčni sistem dobi signal, da svet ni samo grožnja. Da poleg vseh skrbi obstajajo tudi stvari, ki nas podpirajo, nas veselijo ali nas držijo pokonci. In prav ta občutek je tisto, kar počasi spreminja naš pogled na življenje.
Raziskave kažejo, da je hvaležnost v resnici veščina, ki jo lahko treniramo. Vsakič, ko zavestno opazimo nekaj dobrega in se za trenutek ustavimo ob tem občutku, v možganih gradimo nove nevronske povezave. Po domače povedano: možgani se počasi učijo, da okoli njih ni nevarnosti in začnejo svojo prednastavljeno pozornost preobračati k pozitivnim zunanjim impulzom. In teh je v resnici veliko več, kot si mislimo.
Kako začeti, če se vam zdi vse skupaj umetno
Če smo dolgo časa v stresu ali skrbeh, hvaležnost na začetku pogosto sploh ne pride naravno. Nekateri ljudje celo rečejo: »Za kaj pa naj bom sploh hvaležen?«
To je normalen odziv preobremenjenega živčnega sistema. Zato ni treba začeti z velikimi življenjskimi spoznanji. Dovolj so majhne stvari.
Morda jutranja kava, ki diši po kuhinji. Ustavimo se ob njej in začutimo kako se čuti v naših rokah. Kakšen dar je njen vonj za naše nosnice in kako prijetno pogreje naše telo, ko steče po grlu.
Ali pa med tuširanjem zavestno pozornost preusmerimo na toplo tekočo vodo, ki nežno boža naše telo. Začutimo, kako kapljice nežno tečejo po naši koži in začutimo, kako nas čisti od zunaj in od znotraj. Smo lahko hvaležni za ta občutek?
Kaj pa pomladansko sonce, ki nas pričaka, ko stopimo iz hiše? Kako se čutijo njegovi žarki na naših vekah? Kako lepo pogreje našo kožo, če mu pustimo, da nanjo sveti nekaj daljših trenutkov. Je tudi v tem mogoče začutiti nekaj hvaležnosti?
Pomlad ponuja neskončno takih trenutkov, le pozorni moramo biti in se zavestno spomniti nanje. Ustaviti v trenutku, pustiti svojim čutom, da posrkajo prijetne dražljaje iz okolice in se spomniti, da bi lahko našo pozornost namenoma priklopili na hvaležnost. V takih praksah se počasi dogaja premik v našem notranjem svetu. Morda ga ne opazimo takoj, a nato se nekega dne zavemo, da nam solze sreče tečejo, ko gledamo, kako dežne kaplje padajo po vetrobranskem steklu …
Preproste prakse, ki trenirajo hvaležnost
Zato, da naše vadbe hvaležnosti ne prepustimo povsem naključnim trenutkom v dnevu, jo lahko začnemo vaditi tudi malce bolj sistematsko. Prav na ta način bomo tudi veliko lažje pričeli, saj nismo toliko odvisni od tega, kako pripravljeno je na sodelovanje naše telo.
Ena takih, najbolj učinkovitih vaj, ki jo lahko izvajamo dnevno, je pisanje dnevnika hvaležnosti. Na koncu dneva si zapišemo tri stvari, za katere smo hvaležni. Ni treba, da so velike ali spektakularne, prav majhne vsakodnevne stvari imajo največjo moč. Ko pišemo, skušajmo vključiti tudi srce. Ob sliki, ki se pojavi v naših mislih, zavestno poiščimo tudi občutek hvaležnosti. Ni nujno, da vedno doživimo pravi telesni odziv, a vsaj poizkušajmo …
Druga praksa je pismo hvaležnosti. Tako lahko enkrat tedensko napišemo pismo hvaležnosti nekomu, ki nas je v preteklih dneh razveselil. Če nam na misel ne pride nihče, se spomnimo nekoga, ki je v našem življenju naredil razliko – učitelja, prijatelja, starša, mentorja – in mu napišemo nekaj vrstic zahvale. Ni nujno, da pismo odpošljemo. Že samo pisanje lahko v nas prebudi močan občutek topline.
Tretja pot je čuječnost – zavestno doživljanje trenutka. Ko pijemo kavo, jo res okušamo. Ko hodimo po parku, opazimo drevesa. Ko se pogovarjamo z nekom, ga zares poslušamo. To so drobni trenutki, v katerih lahko začutimo hvaležnost za življenje, kakršno je.
Kako hvaležnost spremeni naš pogled na svet
Dokazano je, da ko možgane treniramo in jih usmerjamo v pozornost na določeno stvar, se del možganov, ki je za to nalogo specializiran, postopoma okrepi in razvije več nevronskih povezav. Naši možgani se namreč nenehno prilagajajo temu, kar pogosto počnemo in na kar redno usmerjamo svojo pozornost.
Da je to res, so pokazale številne raziskave. Med najbolj znanimi je raziskava londonskih taksistov. Ti so morali za svoje delo do potankosti poznati zapleteno mrežo mestnih ulic, zato so ves čas urili svoj prostorski spomin. Ko so nevroznanstveniki z magnetno resonanco slikali njihove možgane, so ugotovili, da imajo bolj razvit posteriorni del hipokampusa – področje možganov, povezano s prostorskim spominom in orientacijo.
Iz tega sledi zanimiva ugotovitev: če smo vajeni iskati predvsem probleme, bodo naši možgani vedno znova zaznavali predvsem probleme. Če pa začnemo trenirati pozornost na dobre stvari in se urimo v občutenju hvaležnosti, naš um postopoma začne opažati vedno več lepega.
To seveda ne pomeni, da težave izginejo, smo pa na njihov vpliv vedno manj dovzetni in se ne predajamo več toliko strahu pred njimi. Občutek hvaležnosti ob tem prinese v naše življenje tudi toplino, mir in tiho veselje nad tem, da smo del življenja.
Mir sredi negotovosti
Svet bo verjetno vedno imel svoje krize. Zgodovina nas uči, da obdobja napetosti, konfliktov in negotovosti prihajajo in odhajajo.
A nekaj je v naši moči.
Lahko se odločimo, da našega živčnega sistema ne bomo vsak dan preplavljali samo z grožnjami in se lahko naučimo tudi opaziti, kaj vse je še vedno dobro.
S hvaležnostjo ne postanemo bolj naivni, znamo pa ostati notranje stabilni tudi takrat, ko svet ni popoln. Prav to pa je v tem času ena najbolj dragocenih notranjih veščin.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
