Pixabay

##IMAGE-3044415##

Korona virus, Sars – Cov – 2, Covid bolezen in še nešteto drugih izrazov obstaja, s katerimi nas vsak dan bombardirajo preko različnih medijev, na delovnih mestih, v trgovinah, na ulicah. Virus je resnično zaznamoval naša življenja, spremenil naš vsakdajnik, naše navade in vedenje vsakega posameznika.

Delam v domu starejših občanov, v katerega je zašel virus tako, kot v približno 80 odstotkov ostalih domov. Zadnje čase sem se večkrat srečala z očitkom, da so zdravstveni delavci, ki delajo s covid bolniki sami krivi, da je prišlo do okužbe, kjub temu da so pri delu uporabljali osnovna zaščitna sredstva. Delamo dva, nekateri tudi tri dni zapored po 13 ur v predpisani varovalni opremi, se pravi v skafandru, z masko FFP 3, z zaščitnimi očali, zaščitno kapo, z rokavicami in v za to primerni obutvi. V takšni opremi izvajamo izjemno naporno fizično in psihično delo. Skrbimo za osebno higieno, higieno prostorov, primerno prehrano ter kot najpomembnejše, za zdravstveno stanje in splošno počutje covid bolnikov. Delo v takšni opremi zahteva skoraj ekstremne napore. To povzroča izčrpanost zlasti pri starejših zaposlenih.

Pri delu v skafandru zelo hitro postane vroče, močno se potimo in oblačila pod skafandrom postanejo povsem premočena, tako da jih lahko po zaključku dela ožemamo. Po nekaj urah dela v varovalni opremi nas zaradi pritiska trakov od mask in zaščitnih očal, začnejo boleti ušesa. Sledi bolečina na nosnem grebenu, ki je tudi izpostavljen pritisku maske in očal. Z žalostjo s sodelavci strmimo v ogledalo in opazujemo rdečine na nosu, pri nekaterih se že pojavljajo razjede, kljub temu, da smo poskušali ublažiti pritisk z blazinicami. Poleg tega se nam pri delu rosijo zaščitna očala, tako da se ob spodnjem notranjem delu očal nabira znojna tekočina, ki dodatno povzroča rezjede na obrazu.

Dodaten problem imamo tisti, ki pod zaščitnimi očali, nosimo še očala z dioptrijo. Brez njih ne bi mogli opravljati svojega dela kot je recimo delo z računalnikom, izpolnjevanje dokumentacije, jemanje krvi, vstavljanje infuzije. Dvojna očala predstavljajo torej dvojno breme. Seveda imamo kot olajšanje vmes tudi odmore, ko si za kratek čas snamemo varovalno opremo. To opravimo v improviziranih kontejnerjih ali šotorih, postavljenih zunaj doma, ker se samo na ta načih lahko zagotovi varen proces dela. Iz lastnih izkušenj vem, da delo v takšni opremi zahteva izjemen napor. Požrtvovalnost in samo prepričanje, da delamo nekaj dobrega za covid bolnike, je tisto gonilo, ki nam daje voljo, da vztrajamo. Smo le zdravstveni delavci, strokovno osposobljeni za delo v varovalni opremi, vendar je večurno delo v izredno napornih pogojih, lahko rečem tudi nehumanih pogojih, lahko vzrok da nevede, od utrujenosti naredimo kakšno tako imenovano »strokovno napako«. V trenutkih, ko smo že tako utrujeni, da nas bolijo glava, ušesa in nos, da je v bolečinah celotno telo in smo dehidrirani, si ne upamo piti zadostne količine tekočine, ker bi to pomenilo prepogost odhod z delovnega mesta na WC. V takih trenutkih vsakomur popusti koncentracija in morda nezavedno z rokavicami, ki so lahko okužene, premaknemo masko, zaščitna očala, da bi si olajšali bolečino ali zlili nabrano tekočino iz očal. Ali pa le toliko, da si obrišemo orošena očala, da bi lahko vstavili intravenozno kanilo, ali odvzeli kri za preiskave.

Ali smo zaradi tega zdravstveni in vsi ostali delavci, ki delamo s covid bolniki, sami krivi, da smo se okužili?

Toda, kdo je pa kriv, da nam v domovih primanjkuje osebja in da smo primorani delati v težkih razmerah, iz katerih se nujno porajajo napake? Kdo je odgovoren za osip zdravstvenih delavcev, ki so že davno prej opozarjali na probleme, a se ni nič izboljšalo? Danes ti odhajajo v tujino ali v druge poklice.

Besede so eno, dejansko stanje v praksi pa drugo.