Neverjetno, kaj je slovenski pevec ustvaril iz stare brunarice
Tim Kores je staro brunarico na Pohorju preobrazil v luksuzni zimski raj. Odkrijte, kako je nastala koča Black Cabin – prostor miru, narave in osebnih zgodb.
Nekaj časa ste v tej brunarici živeli tudi sami. Kako se spominjate tega obdobja?
Najprej, to sploh ni bila brunarica, ko sem jo kupil, to je bil skoraj kurnik, ampak v njem sem videl potencial. Že od malega smo z družino ves čas hodili v naravo, na Pohorju smo imeli svojo kočo, ki smo jo imeli dvanajst let, vsak vikend smo bili gor v gozdu, brez mestnega vrveža in motečih faktorjev. Ko tega ni bilo več, mi je ta občutek res začel manjkati. Zato sem si kupil svoj kotiček miru in ga predelal v premium, luksuzno kočo z lastnim SPA-jem, ogromno garažo in 120 m² veliko teraso. Ne da se hvalim, oz. se hvalim, lahko se, delal sem jo 6 let. Ta hiša mi pomeni pobeg, mir in prostor, kjer sem bil lahko z družino, sam s sabo, brez hrupa, brez pritiska, samo jaz in narava. Še sosedi so zakon. (smeh)
Kaj vas je prvotno navdihnilo, da ste iz preproste brunarice ustvarili pravo zimsko zatočišče?
Navdih je bil mir in želja, da si ustvarim nekaj po svojem okusu. Nisem želel neke generične hiške, želel sem prostor, v katerem bom užival in ki bo odražal moj stil. Vedno so mi bili blizu naravni materiali, umetniške stvari in dizajn, zato sem se lotil velikih steklenih površin, lesa, kamna, odprtosti. Želel sem se vsako jutro zbuditi v gozdu, ne samo gledati nanj, ampak imeti občutek, da sem v njem, in to me je vodilo pri vsaki odločitvi.
Koliko časa in sredstev ste vložili v prenovo ter preobrazbo?
To ni bil projekt za eno sezono, ampak večletna zgodba. Delal sem postopoma, fazno, brez hitenja. Veliko sem delal sam, veliko sem spreminjal, popravljal in iskal najboljše rešitve. Sredstev in časa je šlo več, kot sem si na začetku predstavljal, ampak sem ves čas vedel, da to delam zase in svojo družino. Ko danes pogledam končni rezultat, mi ni žal ničesar.
Preberite še
Torej je bila hiška tudi vaš osebni projekt?
Na začetku je bila hiška čisto moj osebni projekt. Potem pa se je to sčasoma spremenilo v timsko delo. Ko sem spoznal Julijo, je tudi ona prispevala svoje ideje in energijo. Moj pokojni oče in moja mama sta veliko prispevala s predlogi, ker sem ju stalno spraševal za mnenje. Včasih se nisem znal odločiti, kaj bi naredil, in takrat sem rabil to tretje oko in tretje uho. Na koncu je hiša kombinacija mojih in njihovih idej, zato ima še več čustvene vrednosti.
Katere spremembe ste naredili sami in pri čem so vam pomagali mojstri?
Veliko sem naredil sam, v bistvu sem bil sam svoj arhitekt. Mojstri so poskrbeli za prizidek, streho, konstrukcijo in vse tisto, kar zahteva natančne izračune in znanje, ki ga nimam. Jaz pa sem se lotil lesa, fasade in vseh lesenih detajlov. S pokojnim očetom sva iz masivne smreke naredila vso spalniško pohištvo, uporabila sva stare deske iz hleva, ki mi jih je podaril prijatelj s Pohorja. Ta stara smreka ima posebno sivo patino, ki je ne moreš dobiti z nobeno barvo, to naredi samo čas. Vse, kar se tiče lesa, sem na hiši naredil sam, razen velikih konstrukcij.
Uporabili ste kamen in les iz lokalnega okolja. Zakaj vam je bila kombinacija pohorskega kamna in macesna tako všeč?
Zato, ker lokalno vedno najbolj paše. Tako kot pri hrani, lokalna hrana ima drugo energijo in okus, isto je z materiali. Zakaj bi kupoval sibirski macesen, če imam pohorskega, zakaj bi uvažal les in kamen, če lahko uporabim pohorsko smreko, pohorski granit, tovalit. Ti materiali pripadajo temu prostoru, hiša zaradi njih izgleda, kot da je zrasla iz Pohorja in ne kot nekaj, kar je bilo tu umetno postavljeno. Vse skupaj je bolj avtentično, bolj avtohtono in meni osebno tudi bolj smiselno.
Zdaj, ko ste se z družino preselili v mesto, ste se odločili brunarico oddajati. Kaj je bil glavni razlog za to odločitev?
Zdaj živimo praktično v centru mesta, kar je popolnoma drugačno življenje kot tu gori. Vedno sem malo v šali in malo zares govoril, zakaj tega ne bi enkrat oddajal, ampak resno sem začel o tem razmišljati, ko sem videl, koliko je zanimanja. Ko sem odprl Instagram profil za hišo, je bilo v trenutku ogromno povpraševanja, tudi za naslednje novo leto. Zelo me zanima, kam se bo ta zgodba razvila, ampak sem se jasno odločil, da leta 2025 hiše še ne bom oddajal, z oddajo začnem 2026. Zdaj bo za nas. Ker sem nedavno dobil nove savne, sem rekel, da bo moja zadnjica prva švicala notri, ne druga. (smeh)
Kaj želite, da gostje v tej hiši najbolj začutijo – mir, naravo, domačnost ali kaj tretjega?
Želim, da v tej hiši najprej začutijo sebe, potem mir in naravo. Da se odklopijo od sveta (čeprav imam dobro internetno povezavo na 1070 m nadmorske višine), od telefonov, od pritiskov vsakdana. Jaz temu rečem beg možganov. Želim, da občutijo energijo kraja, lokalne materiale, lokalne okuse. Vedno jih bo čakal poln hladilnik pohorskih domačih dobrot, prilagojen temu, kaj jedo in kaj si želijo. Možno bo najeti kuharja, ki bo pripravil večerjo, možno bo najeti električna kolesa, motorne sani, štirikolesnike. Gosti bodo lahko izbrali med popolnim luksuznim wellness oddihom ali bolj adrenalinsko izkušnjo, po svoje in v svojem tempu.
Kako ste poskrbeli za udobje, ogrevanje in funkcionalnost, da je brunarica primerna tudi za najhladnejše zimske dni?
Najprej sem imel samo kamin na drva in ta ostaja srce hiše še danes. Kasneje pa sem po celotni hiši dodal talno ogrevanje s toplotno črpalko. To pomeni, da je hiša topla, udobna in funkcionalna tudi v najhladnejših zimskih dneh, ko je zunaj prava pohorska zima, notri pa prijetna toplina in pogled na zasnežene smreke.
Kateri del hiše vam je bil osebno najljubši, ko ste v njej živeli?
Najljubši del hiše so mi jutra. Ko se zbudiš in iz postelje vidiš zasnežene smreke. Hiša je obrnjena na jug in pozimi, ko je sonce nizko, je nebo zgodaj zjutraj rdeče, oranžno, svetloba se preliva skozi gozd. Ob šestih zjutraj, ko se sonce prebuja izza zasneženih smrek, imaš občutek, da si v drugem svetu. In da ni tak hudo. Zdaj pa je med najljubšimi deli tudi SPA oziroma wellness, dve ločeni savni in zunanja vroča kopel, kjer se popolnoma sprostim. Ko sem tam me nihče ne dobi na telefon. (smeh)
Ja, še nekaj stvari bom dodal, preden jo dokončno prepustim gostom. Nastaja bralni kotiček-book nook, uredil bom do konca kurišče zadaj. Ena pomembna stvar, ki jo moram omeniti, je tudi ta, da je hiša popolnoma črna, iz požganega pohorskega lesa. Les sem žgal sam po stari in naravni japonski tehniki, ki se imenuje šun šugi ban oziroma yakisugi. Pri tej tehniki les požgeš, smola se spremeni v nekakšen naraven katran, ki zaščiti desko pred vlago, škodljivci in vremenskimi vplivi, potem jo večkrat premažeš z naravnim oljem, na primer tungovim oljem, in les je zaščiten na zelo dolgi rok. Tak način obdelave lesa je omogočil, da so nekatere hiše zdržale tudi do tisoč let. Jaz sem svojo hišo zaščitil popolnoma naravno in zato je popolnoma črna, od tod tudi ime Black Cabin Pohorje. In glede na to, kolikokrat sem z oljem pramazal te skurjene deske, bodo upam, da to hišo uporabljali še moji prapraprapraprapraprapra vnuki, brez da menjajo fasado. (smeh)
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
