Arhiv Lokalno.si

Janez Mihael pl. Žagar (tudi Johann Baptist Michael von Sagar), zdravnik, veterinar, botanik
Rojen 2. novembra 1732 v Damlju, umrl 18. julija 1813 v Pragi

Arhiv Lokalno.si

V življenjepisu, ki ga je v Ihlavi (danes Češka republika) narekoval pisarju, Žagar navaja, da se je rodil 2. dne, prvega zimskega meseca (različni avtorji navajajo različne rojstne datume, saj je to mogoče razumeti tudi kot mesec december, a krstna knjiga, ki se je ohranila, ne pušča nobenih dvomov: gre za 2. november 1732.)

Prevod napisa na nagrobni plošči v Pragi v latinščini in nemščini, ki ga je dala postaviti njegova hči:

»Tukaj počiva tisti Sagar, ki je bil v mladosti pastir in je kot študent živel od miloščine, končno je postal doktor, fizik in pisatelj in je bil za svoje zasluge povišan v plemiški stan. Vedno je živel v revščini, od nesreče preganjan in ravno tako reven leži tudi tukaj. Bil je previden z zakramenti za umirajoče 18. julija 1813 ob 12. uri in je mirno zaspal z blaženim srcem v 81. letu svojega zaslužnega in slavnega življenja.

                                                                       Maria Veronica Guitler«

Belokranjec, eden vodilnih evropskih veterinarjev osemnajstega stoletja

V različnih virih je Žagarjevo ime zapisano tudi kot: Jan Krtitel Michael Sagar, Jan Michael Sagar, Johann Baptist Michael von Sagar, Joahnn Michael Sagar, J. B. Michaelis Sagar, Joanne Baptista Michaele Sagar ... Veliko avtorjev je o njem napačno pisalo, da je Poljak – do te napake je prišlo, ker je sam o sebi pisal, da je iz Damlja v Poljanski dolini (nemško Pöland) in nekdo je potem napačno povzel, da prihaja iz Poljske … Žagar je bil mogoče še bolj kot veterinar znan kot eden najboljših zdravnikov, piscev medicinskih del in predvsem botanik in naravoslovec.

Starša sta bila kmeta in mlinarja, oče se je ukvarjal tudi s kovaštvom. V otroštvu in mladosti je ves čas bolehal in bil zaradi tega zelo slaboten in zato nezmožen za težja dela in je večinoma pasel živino: drobnico, govedo in prašiče. Posebno v jesenskem in zimskem času je odhajal s prašiči na večdnevno nomadsko pašo po hrastovih gozdovih na Hrvaško. V poznejših znanstvenih razpravah se velikokrat sklicuje na svoje izkušnje, ki jih je pridobil kot pastir, ki je vse dneve preživel s čredo. Prva večja vas ob Damlju je bil Svinjski Vrh, ker so tukaj redili veliko prašičev na prostem. Pred 100 leti so prebivalci spremenili to »žaljivo« ime v Sinji Vrh. Tako je tudi 20. decembra 1747 žiril (pasel na žiru) v okolici Lukovdola (Hrvaška) čredo prašičev in ponoči ga je spečega prekril sneg. Hudo je zbolel in se iz kome (v domači hiši) zbudil šele 16. januarja. Njegove prve besed naj bi bile: »Jure, jaz grem v šole«. Že prej je vedno govoril o tem, saj je poleg želje po izobrazbi vedel, da je to edini način, da se izogne težaškemu delu, ki ga fizično ni zmogel. Oče za njegove želje ni imel posluha, mati je imela več razumevanja, a ni mogla pomagati. Ker prošnje niso pomagale, je dan pred svojim 16. rojstnim dnem pobegnil od doma in padel na kolena pred vikarjem Luko Jurkovičem na Svinjskem Vrhu, da ga ta nauči abecede. Pozneje je oče pristal, da mladi Miha ostane v šoli, a zato ni bil pripravljen prispevati nobenega denarja, prav tako je zahteval, da se s tem odreče vsem svojim dednim pravicam. Očitno je bil deček zelo inteligenten, saj je Jurkovič mladega Žagarja v letu dni naučil brati in pisati, dobil pa je tudi osnove v latinščini, v kateri je lahko sestavljal enostavne stavke. Prvega oktobra 1749 se je odpravil v šole – peš iz Damlja preko Karlovca in Zagreba v Križevce k menihom Pavlincem. Ob slovesu mu je mati dal na pot 14 zibcenerjev, 6 srajc, hlače in suknjič. S tem naj bi družina z njim opravila. Mati je prihodnje leto umrla na porodu 14. otroka. V šoli je kljub hudi revščini in nenehni lakoti (poleg juhe, ki jo je dobil pri menihih Pavlincih, se je prehranjeval z beračenjem po meščanskih hišah) med najboljšimi v letniku. Po dveh letih šolanja je moral Križevce zaradi hude bolezni (med drugim je prebolel tudi malarijo) in splošne opešanosti zapustiti. Doma v Damlju je po letu dni okreval - po njegovi razlagi predvsem z uživanjem jagod trte lipovke in rastline krvenke (Lythrum salicaria). Tej je pripisoval posebno moč in se pozneje od nje menda nikoli več ni ločil. Ko je po materini zapuščini dobil 8 goldinarjev in je oče temu dodal še ene hlače in suknjo iz domačega lanenega platna, se je ponovno odpravil v šolo. Na poti se je ustavil pri stricu v Sisku, ki ga je pregovoril, naj gre raje k jezuitom v Zagreb, kjer bo klima za njegovo krhko zdravje ugodnejša. Pešačil je najprej v Križevce po spričevalo, potem pa odšel v Zagreb. Za pot od doma do šole v Zagrebu je potreboval mesec dni. Tudi v Zagrebu se je preživljal z beračenjem, a tam je lahko srečeval več rojakov, ki so mu občasno pomagali. Ko so kmečki puntarji grozili z napadom na Zagreb, se je odločno postavil v bran mesta in prostovoljno stopil med mušketirje. Po štirih letih je z odliko končal šolo. Ponovno, tokrat zadnjič, se je vrnil domov v Damelj. Tokrat se je končno pobotal z očetom, ki je bil ponosen na njegove dosežke. Od očeta je dobil 12 goldinarjev, najstarejši brat – naslednik kmetije Matija je dodal 6, žlahta je zbrala še 4 in z odličnim spričevalom po belokranjskih in dolenjskih gradovih je naberačil še 12 goldinarjev. S tem »bogastvom« se je leta 1755 odpravil na študij filozofije k jezuitom v Gradec. Že prihodnje leto pa je nadaljeval študij na Dunaju: najprej fizike, nato medicine. Preživljal se je z inštrukcijami, pridobil je pa tudi Knafljevo štipendijo (100 goldinarjev letno). Za velikonočne praznike 1757 leta je od mecena dobil svojo prvo »nemško« obleko. Takrat je dokončno in za vselej opravil z belo laneno obleko Belokranjcev in Hrvatov, saj se pozneje kot je pisal »oblači le po nemški«.

Doktorske izpite je opravil 26. februarja 1762 z odliko, čeprav so bili v komisiji tudi znanstveniki, ki se niso strinjali z revolucionarnimi Žagarjevimi idejami. To je bil tudi čas velikih reform in družbenih sprememb cesarice Marije Terezije in Jožefa I. Ko je oddal v tisk disertacijo »De Salicaria« z desetimi tezami jo je njemu sovražno naklonjen profesor Crantz vzel in jo nesel baronu Gerardu van Swietnu, takrat glavnemu zdravniku v cesarstvu, zaupniku cesarice Marije Terezije. Na vsak način so hoteli preprečiti tisk disertacije. Po hudem besednem dvoboju je Mihael Žagar dobil dovoljenje za tisk, a brez 10 tez, saj je van Swieten o umiku teh tez že obvestil cesarico in poti nazaj ni bilo. Zagovor disertacije, ki je trajal dve uri in pol, je opravil 13. avgusta 1762. Ves čas zagovora je v rokah držal krvenko, med predstavljanjem tez pa je sprožil veliko aplavzov in vzklikov številnega strokovnega občinstva. Profesor Crantz je zagovor disertacije zaradi propada njegove teorije zapustil v hudi jezi in se edini ni rokoval z mladim doktorjem. Pozneje, pri zagovoru druge disertacije, kjer je bil mentor Crantz, je Žagar ovrgel številne trditve o zdravljenju sifilisa in hudo osramotil profesorja. Da bi ga utišali, so morali angažirat van Swietna.

Povabljen je bil na delo na Moravsko in se je aprila 1763 tam tudi naselil. S cesarskim dekretom (na predlog van Swietna, ob močni konkurenci) je bil 3. septembra nameščen za glavnega fizika v Jihlavi. Tam je ustvaril obsežno, moderno in zelo uspešno prakso medicine, veterine, botanike in mineralogije. Leta 1766 se je poročil z menda največjo lepotico na Moravskem Marijo Terezijo Klein, zaradi nje je tudi zavrnil službo fizika v Varaždinu. Kako banalno – njemu, zelo izkušenemu zdravniku, ki je opisal, kako so doma ob porodu oživili bratca, ki ni zadihal - je v njegovi odsotnosti ženi pri porodu pomagala neizšolana babica, ki je zašuštrala porodnico in novorojenčka, ki sta v naslednjih dneh tudi umrla. Iz neznanih vzrokov – ki zagotovo niso bili strokovni (verjetno je bila kriva njegova samosvoja in vzkipljiva narava), je 1783 zapustil dobro plačano delovno mesto državnega uslužbenca in se preselil k hčerki Mariji Veroniki von Guitler v Prago in nadaljeval delo kot samostojni raziskovalec. Pred tem je zelo suvereno dobil sodni spor z dr. Czapko, ki mu je bila zagrožena pogojna kazen izgona iz dežele, če bi nadaljeval z žalitvami Žagarja. Javno se je moral opravičiti in preklicati svoje navedbe. Mogoče pa je to ustvarilo hud razkol z moravskimi oblastmi, zaradi česar je odšel? Iz njegovega zelo obsežnega znanstvenega dela je nujno omeniti samostojno objavo vsaj 13 knjig. Nekaj spisov je bilo priključenih drugim objavljenim delom, objavljal pa je še številne samostojne razprave. Ugotovitve, za katere je menil, da bi morale priti do uporabnikov – tudi kmetov, je dal prevajati v nemščino. Zelo dober je bil v latinščini, grščini in francoščini, v nemščini pa premalo samozavesten za pisanje zahtevnejših razprav. Nozološki sistem, ki je pomenil odmik od takratne medicinske doktrine v avstrijskem cesarstvu, je objavil vsaj petkrat. Tega stare zdravstvene strukture niso mogle sprejeti. Med prvimi (ali celo prvi?) je natančno opisal kužno bolezen pri živalih: slinavko in parkljevko in dokazal njeno nalezljivost. Uvedel je tudi cepljenje proti kozam z živo vakcino (uveljavitev njegove doktrine je več let zadrževal Van Swieten). Zelo zgodaj se je pridružil novo uveljavljenemu sistemu klasifikacije C. Linneja. V Pragi je ustvaril bogato knjižnico, katere usoda pa danes ni znana. Iz balneološkega področja sta znani njegovi razpravi o Moravskih zdravilnih vrelcih Pozdátka in Petrkov. V starosti se je veliko posvečal tudi zbiranju etnološkega gradiva.

Leta 1775 je bil izvoljen za člana nemške akademije »Naturae curiosorum« v Anspachu, 1776 pa mu je Marija Terezija podelila dedno plemstvo z vzdevkom »Nobilis de Sagar«, ki mu je pripadel tudi grb. Večkrat je zavrnil akademsko kariero v Nemčiji, Avstriji in Rusiji, kjer so mu ponujali vodenje ali ustanovitev novih kateder na univerzah. Ruski veleposlanik je prišel k njemu s ponudbo za vodjo katedre na univerzi v St. Peterburgu za plačo 2.000 goldinarjev. Menda je pričakoval imenovanje za dvornega zdravnika, tako da je v tem pričakovanju zavrnil tudi ponudbo za glavnega veterinarja v cesarstvu.

Rodnega Damlja po odhodu na študij nikoli več ni obiskal, a ga je očitno imel vedno v srcu, saj je v oporoki zapustil denarno volilo vsem svojim nečakom v Beli krajini. Umrl je 18. julija 1813 v Pragi, kjer je tudi pokopan. Na pokopališču je še ohranjena nagrobna plošča.

Belokranjsko muzejsko društvo se ga je spomnilo s postavitvijo skromne spominske plošče pred zdravstveno ambulanto na Vinici.

O življenju in delu J. M. Žagarja je veliko (tudi napačnih) zapisov, najbolj celovito pa sta ga opisala dr. Drago Mušič in dr. Janez Batis, profesor na Veterinarski fakulteti in tajnik SAZU.

Zanimivo:

Žagar je v latinščini napisal knjižico o slinavki in parkljevki, ki je razsajala po Moravskem leta 1764, in dodal tudi razpravo o najpogostejših kužnih boleznih pri govedu in preventivnih sredstvih za njihovo zatiranje.

V razpravi o posebni bolezni ovac in koz (iz Zbirke najodličnejših spisov iz živinozdravništva 1786) natančno našteva botanična imena krmnih rastlin. Priporoča tudi semena, ki jih je mogoče dobiti v Dunajskem botaničnem vrtu. Hvali podobno početje angleških kolegov, a jih krca, ker navajajo le domača imena, ne pa latinskih, ker si s tem drugi ne morejo pomagati. Tukaj v znanstvena dognanja vpleta tudi lastne pastirske izkušnje iz mladosti. Razpravo zaključi z mislijo, da je ni bolezni, za katero ne bi obstajalo zdravilo v naravi, samo poznamo ga še ne. Tudi živinozdravnikom svetuje, da bi morali svoje znanje nadgraditi s tradicionalnimi metodami izkušenih pastirjev.

Uporaba soli v prehrani živali je bila očitno takrat ob Kolpi že poznana (tovorili so jo z Reke skozi Gorski kotar v Pokolpje) in jo svetuje tudi moravskim kmetom in oblastem predlaga, kakšna (najcenejša) sol naj se nabavi, da bo vsem dostopna v zadostnih količinah.

O prehrani drobnice povzema rimskega Vergila: »prvo, kar pesem moja ukazuje, je to, da naj ovce grizejo v hlevih seno, dokler se ne vrne poletje. Praproti dosti in slame naj tla jim pokriva …« »… dalje je treba dajati kozam še zelenega listja v zimi rastoče robide in s svežo vodo jih pojiti …«

Moravskim rejcem drobnice svetuje gradnjo ovčnjakov po vzoru rejcev ob Kolpi: odprtih ali polodprtih staj, ki so zelo zračne, nudijo pa zaščito pred volkom in medvedom. Nad delom ovčnjaka je dobrodošla streha, ograda pa mora biti tako visoka in močna da zveri ne morejo skoznjo. V vaseh ob Kolpi so bile stene visoke ograde le redko zidane ali suho zložene iz kamna, največkrat so bili to z leskovino ali vrbovino pleteni 2 in več metrov visoki ploti. Na sredini so peterokotne jasli.

Tovrstne prezimovalne in nočne ograde so bile poznane tudi drugod po Balkanu kot: mrgare, tezge in torovi … Tudi to je dediščina belokranjske uskoške zgodovine, saj drugod po Kranjskem tega niso poznali.

Za odpravljanje težav kmetov na Moravskem z boleznimi žit: snetljivost, rja, rženik, rožički … priporoča metode profilakse »kot jih uporabljajo kmetje v ljubi domovini Kranjski …«

V eni od razprav tudi piše da ljudje ob Kolpi pri reševanju utopljencev uporabljajo kot metodo oživljanja - vpihavanja zraka usta na usta (vsaj začetek 18. stoletja, ali celo prej!), kar drugod ni bilo poznano. Kot verjetno eden redkih zdravnikov tistega časa je tudi uporabljal to metodo, ki jo je seveda tudi izpopolnil z odstranjevanjem vode iz dihal.

Kot eno od bolezni opisuje Žagar tudi nostalgijo – gorečo željo po snidenju s starši, sorodniki, domačim krajem. Posledice te bolezni so lahko zelo hude, neozdravljive. Edino zdravilo, ki ga pozna, je obisk domačih …

Galerija

Arhiv Lokalno.si