Arhiv Dolenjskega lista

Danes je materinski dan. Marsikomu se zdi samoumevno imeti otroka. Pa ni. Novo življenje je čudež in dar, kar še kako dobro vesta zakonca Marija Martinčič Bauman in Beno Bauman, doma iz šentjernejske občine, ki sta se kot mlad par pogumno soočila z neplodnostjo in bila v prizadevanjih za lastnega otroka odločna, vztrajna in k sreči uspešna.

Danes ju razveseljujeta dva krasna sinova, 13-letni Emanuel Izak in 8-letni Tobias Noe. Za dar starševstva sta neizmerno hvaležna.

Napisala knjigo

Arhiv Dolenjskega lista

Arhiv Dolenjskega lista

Marija se je pred časom odločila napisati knjigo z naslovom Moji IVF otroci – IVF pomeni In vitro fertilizacija, kar je eden od postopkov umetne oploditve. V knjigi je javnosti odkrito predstavila svojo osebno zgodbo oz. osemletno pot najrazličnejših preizkušenj, od diagnoze neplodnosti, soočanja z njo, bolečih odzivov okolice, zavestne odločitve, narediti vse za rojstvo svojega otroka, navkljub morda celo obsojajočemu ravnanju zaradi prepričanj Cerkve, pa do razočaranj, ko poskusi umetne oploditve niso uspeli, do raznih vzponov in padcev, upanja in obupa, vse do srečnega konca, ko sta skupaj z možem končno uzrla in zaslišala jok svojega dojenčka, se dotaknila njegovih drobcenih ročic ter zaslišala tako pričakovani magični besedi mama in očka.

Knjigo Moji IVF otroci je mogoče dobiti pri avtorici na naslovu: marija.m.bauman@gmail.com.

A gotovo jima ne bi uspelo brez močne želje in vztrajnosti, ter njune ljubezni, ki se je prav zaradi preizkušnje okrepila, postala zrela in lepša.

Poroka pri 24. oz. 25 letih, otroka pa ni

Marija, magistrica znanosti za državne in evropske študije, mediatorka, trenerka, svetovalka, protibolečinska refleksoterapevtka, refleksonaturopatinja, proučevalka ajurvede in tradicionalne kitajske medicine in še kaj, prihaja iz znane šentjernejske vinogradniške družine Martinčič s štirimi otroki. Kot pravi, ji je bilo delo položeno že v zibelko, saj je od malih nog pomagala doma in kasneje pridno študirala, skratka gotovo jo je takšna vzgoja oblikovala v odločno in vztrajno osebo.

Arhiv Dolenjskega lista

Moža Bena, ki je po rodu Prlek, diplomirani strojnik, je spoznala v času študija v Mariboru. Rodila se je ljubezen in pred oltar sta stopila pri 24. oz. 25. letih. Danes sta za njima že več kot dve desetletji zakona.

Zaživela sta na Dolenjskem, si v eni od šentjernejskih vasi ob reki Krki ustvarila dom, ki pa je ostajal prazen, brez otrok. Nosečnosti kar ni bilo. A Marija, vajena ukrepanja, ni dolgo čakala. Kot pove, sta zdravniško pomoč poiskala kmalu, ko je imela 25 let, in izkazalo se je, da je bilo tako prav. Diagnostična operacija je pokazala, da zanositve po naravni poti ne bo.

Seveda se s tem ni bilo lahko soočiti, a drugega jima ni preostalo.

Telo je zmoglo

Arhiv Dolenjskega lista

Pravzaprav večkrat zelo težko, psihično in fizično. Povejmo samo, da je Marijino telo preneslo kar 14 IVF postopkov, tisoč hormonskih terapij in še cel kup spremljajočih okoliščin. Tega ne zmore vsaka ženska, iz takšnih ali drugačnih razlogov. Marija k sreči je.

Z možem sta se po pomoč obrnila na tri klinike v Sloveniji, ljubljansko, mariborsko in kliniko v Postojni. Na vseh sta izvedla nekaj postopkov. Na vseh je Marija potrjevala nosečnost, a šele 15. v maternico vstavljeni otrok v ljubljanski kliniki je postal njun prvorojenec, drugorojenec pa 35. otrok v maternici, in sicer jima je to uspelo v mariborski bolnišnici. Raziskovala sta pristope in delovanje nekaterih evropskih klinik, pogovarjala sta se z avstrijskimi, skratka pomoč sta iskala povsod, kjer je bilo smiselno, saj je bila želja po otroku velika.

Več o njunem trudu in prizadevanjih za otroke in družino, si preberite v aktualni številki Dolenjskega lista, v prilogi Živa.