Arhiv Štajerskega Tednika

Kot zanimivost lahko povemo, da so posušene rastline nekoč namakali v smoli in si z njimi svetili. Tako naj bi rastlina tudi dobila ime lučnik ali papeževa sveča. Sicer so ga uporabljali tudi za barvanje, nepogrešljiv pa je bil in je še vedno v ljudski medicini.

Lepljivi rumeni cvetovi

Lučnik zacveti julija in se bohoti vse do konca septembra. Sveži cvetovi imajo neprijeten, skoraj smrdeč vonj, a pravilno nabrani in posušeni dišijo po medu. Uporabljamo cvetove, ki jih nabiramo ob jutrih, ko še niso povsem razprti. Sušimo jih na zračnem in toplem mestu, a ne na soncu. Če za to nimamo primernega kotička, jih lahko sušimo pri najnižji temperaturi v pečici. Takoj, ko so cvetovi suhi, jih zapremo v steklen kozarec in zapremo, saj radi vpijajo vlago in počrnijo, tako pa tudi izgubijo zdravilno moč.

Proti prehladu in trebušnim težavam

Lučnik uporabljamo predvsem v času prehladov, saj vsebuje snovi, ki raztapljajo sluzi na dihalih. Čaj pripravimo iz žličke posušenih cvetov, prelijemo jih z vročo vodo. Pustimo deset minut, nato pa odcedimo. Na dan popijemo do dve skodelici čaja. Ta pomaga pozdraviti vse oblike kašlja, vključno z oslovskim, koristen pa je tudi pri zdravljenju bronhitisa in milejših oblik astme. Uporaben je pri težavah s prebavili, saj pomaga lajšati bolečine, ki nastanejo zaradi prebavnih motenj, in preprečuje vnetja.

Odvaja in hkrati zavira drisko

Preberite več v Štajerskem Tedniku