Miran Juršič MPA

Kako sprejemate komplimente? Kdaj ste jih nazadnje prejeli?

Malo prej ste mi jih prav vi podarili. (smeh) In pred tem vaš sodelavec, odličen fotograf Miran. Tudi sicer od ljudi pogosto slišim lepe odmeve, ki jih sprejemam kot svojevrstno darilo. Vsak človek, ki vidi nekaj lepega v drugem, nosi lepoto v sebi, sicer je ne bi mogel prepoznati. Glede sprejemanja komplimentov pa opažam, da smo kolektivno in kulturno pogojeni, da bi se jih morali braniti in se opravičevati. Kaj pa, če tega ne bi počeli? In bi ob prejetem komplimentu raje dopustili, da nas objame lepa energija in se usede v naše telo. In bi potem mi sejali komplimente naprej in tako svetlili naš svet … (smeh)

Miran Juršič MPA

Kot bi se bali pogledati vase in se začutiti. Zakaj se raje kot mehkobe srca oklepamo analitičnega in hladnega razuma?

Najbrž smo bili naučeni, da je tako bolj varno. Bolj predvidljivo. Bolj nevpadljivo. Da lahko z razumom sebe in svet seciramo in nadziramo. Se tako zavarujemo pred negotovostjo, pred bolečino, izgubo. A to je iluzija. Pred ničimer od tega se ni mogoče ograditi. Tudi ni treba, da bi se. Odprto srce lahko objame življenje v vsej polnini, v vseh odtenkih.

Številni se vas spominjamo kot voditeljico televizijske oddaje Knjiga mene briga. Knjiga je, kot pravite, eno vaših ljubših oken v svet. Kdaj se začeli radovedno zreti skozi to okno?

Že v zgodnjem otroštvu, saj smo imeli doma vedno veliko raznovrstnih knjig. Manca, babica in dedek, s katerimi sem odraščala, so z navdušenjem brali. Zato sem se hitro naučila brati tudi jaz. Hitro sem dojela, da se v knjigah skrivajo barviti svetovi, zato sem jih vedno doživljala kot svoje prijateljice. Med odraščanjem nisem imela veliko prijateljev med vrstniki, otroške igre mi niso bile vir veselja, mi ga danes veliko bolj. (smeh) Takrat pa sem komaj čakala, da bom odrasla. Počutila sem se kot stara duša v mladem telesu. Zase pogosto rečem, da sem se rodila stara 100 let in z leti postajam vse mlajša.

Miran Juršič MPA

Niste odraščali z očetom?

Ne, moj oče ni živel z nami.

Očetovo figuro je nadomestil dedek, Mančin oče Božo. Veliko sva se pogovarjala, marsičesa me je naučil, saj sem ga obsipavala z nešteto vprašanji.

Cenil je mojo radovednost. Spomnim se, kako sva zahajala v gozd, kjer me je učil latinska imena dreves, obiskovala sva muzeje, peljal me je na lutkovne predstave, pogosto tudi v knjižnico, kjer sem si lahko sama izbrala knjige. V obdobju pred vstopom v šolo se mi je res predano posvečal. To je bil zame neprecenljiv privilegij. Babica, ki smo jo vsi v družini klicali mama z velikim M, pa je materinsko skrbela za naš dom. Bila je inteligentna ženska, ravnateljica, profesorica matematike. Ko sem se rodila, je bila stara 70 let in je bila že vrsto let v pokoju. Poosebljala je ljubečo stabilnost v naši družini.

Manca je v času vašega odraščanja gradila kariero, zato je bila ves čas v pogonu. Kot življenje na dveh nogah, pravite.

Ja, Manca je imela zelo dinamično življenje, njena kariera je bila pestra. Rodila me je, ko je bila stara 34 let. Takrat je začela službo na Fakulteti za družbene vede, potem je šla študirat v Nemčijo. Ko je doktorirala, je dobila habilitacijo na fakulteti. Sočasno je bila dejavna v medijih in tudi sicer je bila družbeno zelo aktivna. V naše stanovanje so zato pogosto prihajali na obisk zelo zanimivi ljudje. Kako prijetno vznemirjena sem bila, ker sem jim lahko tu in tam postregla s čajem ali kavo. Rada sem poslušala njihove pogovore.

V najstniških letih se je v vas začel prebujati uporniški duh. Kako ste ga krotili?

To je bilo obdobje, ko je umrl dedek. Zame je bila to velika izguba. Stara sem bila 16 let. In uporniški duh se je krepil. Učnih težav sicer nisem imela, vedenjske pa. Družila sem se z zanimivimi, ekscentričnimi ljudmi, pogosto smo žurirali. Raziskovala sem svoje meje in se prepuščala divji mladostni energiji, ki se je pač želela izraziti.

Kar dolgo obdobje, več let, sem kot nekakšen osebni simbol nosila obesek želve na čelu in se tudi sicer nenavadno oblačila.

To je pritegovalo precej pozornosti, haha. Bila sem pa tudi dojemljiva za subtilnejše sfere bivanja, zato sem že v najstniških letih začela vaditi jogo in meditacijo. Sicer sem že kot otrok čutila povezanost s presežnim oziroma božanskim, z nečim, s čimer se lahko povežem in je ves čas z mano, me varuje in usmerja. V meni so se krepile notranje zaznave, nisem pa vedela, kako s tem ravnati.

Ste se zato srečali z jogo?

Med paleto raznovrstnih znanj so me najbolj prevzela indijska znanja, ker so okrepila mojo avtentično povezavo z virom. Poglobljeno sem se začela posvečati jogi pri indijski učiteljici Svami Višvašakti Sarasvati v Tara joga centru za Bežigradom. Zatem sem opravila še triletni tečaj za učiteljico joge. A sem dojela, da ne želim učiti v nobeni instituciji, po nobenem ustaljenem sistemu.

Miran Juršič MPA

Kako torej poučujete jogo in meditacijo?

V proces poučevanja vključujem vse, kar menim, da je lahko podporno na poti navznoter. Da lahko začutimo celosten stik s sabo, s svojim telesom. Da se v nas lahko vzpostavi ravnovesje med stabilnostjo in močjo ter sproščenostjo v duhu ljubeče prisotnosti. Da negujemo in ostrimo moč svoje pozornosti ter se jo učimo zavestno usmerjati. Ker sveto je tisto, čemur se posvetimo, kar z zbrano pozornostjo osvetlimo. Ves čas se udeležujem izobraževanj in nove vidike vnašam v program poučevanja. Toda srž ostaja. Srčika je srčnost. Polna prisotnost, ki je zavezana globini. Notranji Luči. In pot je karkoli, kar to luč podpira.

Kako pa vam pomagajo duhovna znanja, ko življenje boli, ko vas kaj zelo skrbi, bremeni?

Ob tem vprašanju sem se spomnila, da se je Manca večkrat čudila, kako me lahko nekaj skrbi, ko pa vendar redno meditiram. Toda meditacija zame nikoli ni bila zagotovilo, da zaradi tega ne bom zaskrbljena ali ranljiva. Prav nasprotno. Če me kaj skrbi ali boli, si to dopustim čutiti in po potrebi tudi izraziti. Dopustim si biti ranljiva. Predvsem pa ne čutim nikakršne potrebe po dokazovanju, da sem duhovna. Raje poudarjam, da sem učenka življenja. Ker se učim v vsakem trenutku. Ko prepoznavam luč v sebi, lahko spoznavam božanske iskre v soljudeh. Ko sem v stiku z ljudmi, se vedno notranje naravnam z namero, kako sem lahko zrcalo za lepoto tvoje duše?

Nekaj let ste bili poročeni. Je bila ločitev za vas poraz?

Saj ne rečem, da partnerski razhodi ne prinesejo čustvene bolečine, vendar ločitve ne dojemam kot poraz. Bolje zrela ločitev kot izčrpavajoč partnerski odnos. Če si res prisoten in pristen in zares živ, te življenje ves čas vabi v različne izzive. Ti izzivi se lahko dogajajo znotraj več desetletij trajajočega partnerstva oziroma družine ali pa kako drugače. Nekdanjemu možu, s katerim sva bila v zvezi pravljičnih sedem let, od tega pet let poročena, sem hvaležna za marsikaj. Poškodovana navezanost pravi: »Ljubim te, zato hočem, da me osrečiš.« Resnična ljubezen pa pravi: »Ljubim te, zato ti želim, da si srečen.« Če to vključuje tudi mene, je to čudovito. Če ne, lahko to sprejmem in greva vsak po svoji poti naprej. In resnična ljubezen to reče tudi sebi: »Rada se imam, zato tudi sebi želim, da sem srečna.«

Kako negujete sestrsko vez z Ladejo?

Ladeja Godina Košir je moja polsestra, ampak vedno rada poudarim, da je moja sestra in pol! (smeh) Ker jo doživljam kot žensko in pol. Imam jo iskreno rada, jo spoštujem in občudujem. Neizmerno sem hvaležna, da sva se na dušnem popotovanju v tem življenju srečali. Se bogativa v svoji različnosti, zato lahko druga drugi širiva obzorja. Po drugi strani imava skupne temeljne vrednote, zaradi katerih veva, da sva si v oporo, da si lahko zaupava in se imava radi takšni, kot sva.

Ladeja je ustvarjalka družinskega doma odprtih vrat, že odkar ima sama družino, torej že več desetletij, se ob družinskih praznikih vsi srečujemo pri njej. Je kot Lakšmi, hindujska boginja sreče, obilja in blagostanja, saj ustvari lepoto in dobro vzdušje, kjerkoli se pojavi. Hvaležna sem tudi za Ladejine otroke, moje nečake, ki so čudoviti ljudje. Taja in Tin že odrasla, Tesa pa tudi že na pragu odraslosti, kako hitro čas beži! Ko sem ob njih, se kar napolnim z njihovo pozitivno energijo, optimizmom in iskrivostjo.

INTERVJU Z LADEJO GODINA KOŠIR PREBERITE TUKAJ.

Vi nimate otrok. Vam pogosto rečejo, kaj vendar čakaš?

Si predstavljate, da bi takšno vprašanje ljudje postavljali moškemu sogovorniku? Recimo kakšnemu gospodu z doktoratom, ki je v življenju že marsikaj ustvaril? Predvidevam, da ne. Za ženske je pa še kar družbeno dopustno in sprejemljivo, da se skoraj kdorkoli vtika v naše intimne odločitve in izbire.

Kot da smo nekakšni rojevalni stroji, ki širšemu svetu dolgujemo opravičilo, če nismo opravile te svoje »temeljne funkcije« …

Ja, predvsem v mlajših letih sem marsikdaj slišala kaj podobnega in to tudi ali celo predvsem od ljudi, ki mi niso blizu in se jih to res ne tiče. Tudi zato sem se v knjigi Darovi minevanja v dopisovanju z Manco pred desetletjem odločila odkrito spregovoriti o boleči izgubi otroka v času nosečnosti.

O tem se takrat v javnosti tako rekoč ni govorilo, danes se že več in upam, da to vodi k večji senzibilnosti, da se vsaj kdo malo ugrizne v jezik, preden vpraša kaj podobnega. Ker poleg tega, da se te res ne tiče, lahko drezneš tudi v kakšno hudo rano ali stisko.