Jaka Zorman

Tone Fornezzi Tof je novinar z zagotovo enim najdaljših delovnih stažev na svetu. Novinar z najdlje neprekinjeno tedensko rubriko na svetu. Novinar z zagotovo eno najbolj poslušanih radijskih oddaj v Sloveniji, Moped šov je imel v najboljših časih milijon poslušalcev. Novinar, ki še danes obiskuje prireditve, koncerte, športne dogodke in o njih poroča. Novinar, ki še danes, pri devetdesetih, brez težav piše redno tedensko rubriko. Novinar, ki marsikaj ve o visokih slovenskih politikih. Novinar, ki ga ne ustavi niti njegovih devet desetletij. 

Kako je biti na svetu 90 let?

Opažam, da teh 90 let bolj skrbi ljudi okrog mene kot mene samega. Ne, ne vem, zame ni to noben tak mejnik, da bi delal paniko zaradi tega. Je pa nekaj res. Vsa leta se držim enega svojega pravila, ki ga priporočam vsem: Ne smeš odnehati.

Radio-vizija Veseljak

S čim?

Ja, z vsem.

Na primer?

Ne smeš odnehati. Ljudje delajo napako, ker se obremenjujejo z leti, ne glede na to, ali imajo razlog ali ne, ampak že leta so dovolj, da začnejo razmišljati, ali lahko še normalno živijo. Napaka. 

Dokler lahko živiš, je treba živeti normalno, se brigati zase, če imaš ljudi okoli sebe, da bi pa zdaj samo zaradi let delal paniko?

Kako bi bilo, če bi vsi ljudje delali do 90. leta?

Najbrž bi bilo bolje. Narobe je, da ljudi zaradi let odpuščajo iz služb, čeprav so nujno potrebni, to je napaka. Kot vem, te imajo na zahodu, recimo v Ameriki, dokler si dober, pa dokler lahko delaš, zaposlenega in ne sprašujejo, koliko si star, pri nas pa je to merilo.

So to ostanki socialistične miselnosti? Policisti so se upokojevali pri 40 letih.

Napisal sem, da ni čudno, da gre ta država k hudiču, če hodijo starejši mladinci v pokoj.

Torej, zakaj je dobro za možgane, da delaš?

Fizična kondicija je močno povezana s psihično, če si fizično slab, se tudi psiha začne krhati, ko pa enkrat o tem začneš razmišljati, češ jaz sem pa star, potem si res star. Ko sem si pred davnimi leti zlomil gleženj, mi je kirurg rekel, če se boš ulegel ali zasedel, boš obmiroval za vse življenje. In takrat sem začel voziti kolo, se spoprijateljil z Zvonetom Zanoškarjem in sva organizirala vse največje kolesarske prireditve v Sloveniji, Maraton Franja in Juriš na Vršič, kolesarske diagonale Hodoš‒Piran. Jaz sem se teh stvari spomnil, Zvone je imel pa komando nad njimi. To so bile nepozabne dogodivščine. To je bilo mojih 11 najlepših potovanj, pa sem bil po vsem svetu.

OSEBNI ARHIV

Danes še kolesarite?

Seveda. Moram pa povedati, da je danes kultura šoferjev vse slabša, obupna, večina ljudi si ne upa več na kolo, ker so šoferji problematični. Vozijo čisto blizu kolesarjev, vožnja s kolesom je postala zelo nevarna. K sreči je zdaj v Sloveniji veliko kolesarskih stez, veliko cest, kjer se da lepo voziti s kolesom.

Je užitek vožnje s kolesom na Vršič v mučenju?

Ne. Užitek je v zmagi nad samim seboj.

Pri devetdesetih letih, pa tudi že prej, začnejo umirati prijatelji, sošolci. Kako to doživljate?

Skoraj nimam več sošolcev, mogoče enega, dva. Na 50. obletnici mature sem sošolce še spoznal, sošolk pa ne, tako so se spremenile.

Veliko ljudi ste s svojim navdušenjem nad zdravim življenjem spravili na kolo ali pa v hribe.

To je pa res. Veliko prijateljev in znancev sem zvabil v to. Kolikokrat sem šel na Triglav, ne zaradi sebe, ampak zaradi tega, ker sem koga peljal. Ena izmed mojih idej je bila tudi 100 žensk na Triglav, saj se najbrž spomnite. Ante Mahkota in jaz sva bila pobudnika. Tole bom rekel o slovenskih »kavčarjih«: najtežje je vstati iz naslanjača in iti ven, a si potem, ko si zunaj, zadovoljen z zmago nad seboj, ampak je pa treba dvigniti rit.

OSEBNI ARHIV

Koliko še lahko migate?

Ne postavljam si nobenih pregrad, da pri teh letih nečesa ne bi mogel. Če hočeš, zmoreš. Ko me kakšen znanec vpraša, ali se ti še ljubi, pa do kdaj boš ti delal in migal? Mu rečem: Do groba. Pa mi pravijo, jaz bi tudi šel, pa se mi ne ljubi. Ja, potem moraš pa sam s sabo urediti. Neki moj kolega, ne bom povedal imena in priimka, skupaj smo tekmovali, zmagovali, se je nenadoma odločil, da ne more več. Bil je samo doma. In je tudi umrl.

Ampak človek ima z leti vseeno vse manj energije, mar ne?

Jaz še vedno pišem tedensko rubriko, brez vseh težav. Sedem za računalnik in pišem. Tudi fizično sem aktiven. Če ne grem na kolo, grem pa na sprehod. V Kranjski Gori greva s soprogo Jano vsaj za 20 minut ali pol ure. Tudi ona sama hodi vsak dan in se ji to pozna, stara je 80 let, ampak ji ni videti. Jaz sem starček, ampak samo po rojstnem listu.

OSEBNI ARHIV

Ali tudi vaša soproga še dela?

Ne, ona se ima pa zelo dobro v penziji. Se mi zdi, da se ženske mogoče lažje kaj zamotijo v penziji kot moški, da so moški bolj izgubljeni. Ženske pa malo berejo, malo kvačkajo, malo hodijo na sprehode. Ženska ima doma zmeraj dosti dela. In tule smo moški malo privilegirani. Čestokrat se do žensk ne obnašamo pošteno, ker bi marsikaj lahko sami naredili. Jana mi dostikrat reče, ti greš pred televizor, jaz moram pa delati.

Maja Boh je povedala, da imata z Rifletom vikend zakon. Tudi vidva z Jano sta imela vikend zakon, je tako?

Ko sem prišel iz vojske, sem imel službo, bil sem reporter pri Tedenski tribuni, ona pa je imela luštno službo v Kranjski Gori. Jaz se nisem želel voziti vsak dan iz Kranjske Gore v Ljubljano in nazaj, Jana pa ni želela v Ljubljano. In potem sva bila skupaj za vikende in počitnice in skupaj sva veliko potovala, tako da sva imela lep zakon. In ga še imava.

Kako sta se ujela na potovanjih?

Zelo sva se ujela, veliko sva doživela skupaj. Spomnim se razočaranja, ko sva prišla na Ognjeno zemljo. Tam je bil samo en zanemarjen travnik, jaz pa sem pričakoval vulkane, bruhanje ognja. To je na koncu Čila, tam so živeli Indijanci. Kurili so ognje, ker jih je zeblo, od tod ime. Pomorščaki so videli ognje z ladij, zato so jo tako poimenovali. Nič vulkanov ni bilo. No, tega se človek nauči na potovanjih.

Kako danes gledate na vsa ta potovanja, ogromno ste prepotovali, kaj so vam dala, je bilo vredno? Časa, energije, denarja?

Bil sem na vseh petih celinah. Na Cookovih otokih imajo zakon, da nobena hiša, nobena gradnja ne sme biti višja od najvišje palme. Od teh domačinov bi se lahko marsikaj pametnega naučili. In oni imajo svoj čas, »čas Cookovih otokov«. Nekatere stvari trajajo dlje. Avtobusi pridejo ali pa ne pridejo ob napovedanem času. Ta čas so kar uzakonili, tako pač je. In temu se moraš prilagoditi.

Potovanja so mi dala drugačen pogled, širino, potovanja so tretja univerza. Ampak potovanja v svet, ne po Evropi. V Evropi se ti še vedno mudi, loviš avtobuse, vlake, avione …

Všeč mi je na primer Tajska, vsi so prijazni, nasmejani. Pojdite po Ljubljani, pa glejte, če bo kje kak nasmejan obraz. Težko ga boste našli. Na Tajskem so pa vsi malo »na izi«. Niso lačni, ne zebe jih. Hrana na ulicah je odlična, želeli so jo ukiniti zaradi higiene, pa so ugotovili, da potem ljudje ne bi imeli kje jesti, ko imajo odmor med delom.