Šimen Zupančič

Letos marca ste postali abrahamovec. Je to za vas prelomnica?

Ravno toliko, kot je prelomnica novo leto. Opolnoči se zamenja številka, včeraj in danes pa si nista tako zelo različna. Dobro, 50 ni malo, gotovo je čez polovico celotne poti. A vendar nisi bistveno drugačen, kot si bil še pred tednom ali mesecem. Si pa nedvomno drugačen kot pred 10 leti. In ja, čas ti navidezno res vse hitreje teče, leto se obrne in ne veš, kdaj se je to zgodilo. Hvala bogu, da se je v tem času nabralo nekaj izkušenj, zaradi katerih se morda lažje odločim, kdaj reči da in kdaj ne. In – prav tako hvala bogu – izkušenj in pameti kljub petdesetki nikakor ni dovolj, da bi lahko zaspal na kakršnihkoli lovorikah.

Imate radi bučna praznovanja?

Rad imam ljudi, ne pa nujno decibelov. Bil sem že na velikih zabavah, ki so bile prazne, in doživel sem »male« večere, ki so imeli neprimerno več vsebine. To zadnje mi bolj diši. Najlepše praznovanje mi je človeško toplo, bolj osebno, z dovolj smeha in tistimi ljudmi, s katerimi pogovori nikoli niso predolgi.

Kako sicer skrbite za kondicijo in vitalnost? Vas leta obremenjujejo?

Leta so podatek, ki ga je treba upoštevati pri odnosu s seboj in svojim telesom. Poskušam se gibati, kolikor mi urnik dopušča, in poslušati, kaj telo govori. Bolj kot štetje let pa me zanima, koliko sem še vedno radoveden, prožen, učljiv. Zame je najboljši indikator vitalnosti, kako hitro se ujameš, če ti spodrsne. In to mislim tako telesno kot duhovno. In ja, priznam: regeneracija ni več tako hitra. Tako telesna kot duhovna. (smeh)

Za vami je ločitev, zdaj imate tudi nov partnerski odnos. Glede obojega ste v medijih precej zadržani. Pa me vseeno zanima, kako vas je ločitev spremenila oziroma kako je spremenila vaš pogled na partnerstvo?

Če te takšna izkušnja najprej malo utiša, to zagotovo ni slabo ...

Celoten intervju preberite v aktualni številki revije Obrazi  04/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

Šimen Zupančič