TAJA HARRIS

S 15 leti je začela delati kot hostesa v Cankarjevem domu, ker je želela biti čim bolj finančno neodvisna. Med obvezno delovno prakso pri 16 letih v Rogu je ugotavljala, kako bi se dalo delo optimizirati. Pa so jo delavci utišali, ker niso želeli sprememb. Še nekajkrat v njeni karieri niso bili zadovoljni z njo. Enkrat se je nadzornikom zdela preveč kreativna, drugič je v podjetju dejansko sprožila proces sprememb, pa jim to, kar so sprva od nje želeli, ni bilo všeč. Danes dela nekaj, pri čemer je kreativnost zaželena in nujno potrebna: je mednarodna strokovnjakinja za krožno gospodarstvo, deluje sistemsko, povezuje deležnike, države, soustvarila je kažipote prehoda v krožno gospodarstvo v Sloveniji, Srbiji, Črni gori, na Kosovu in Čilu.

Kakšen vpliv je imela vaša mama Manca Košir na vaše življenje?

Tako kot vsaka mama zaznamuje otroka v dobrem in slabem, je seveda tudi najin odnos prinesel oboje. Manci sem se rodila zelo zgodaj. Hvaležna sem njej in Karpu, da sta se odločila zame, da sta rekla ja mojemu življenju, mlada, kot sta bila, in s karierama, ki sta se jima razcvetali, v času, ki ni bil namenjen starševstvu. Mami sem bila bolj kot hči že od malega kar sopotnica. Zaupanje vame je sicer nekaj pozitivnega, po drugi strani pa prinaša tudi odgovornost, da poskrbim zase in še za koga.

Sliši se res tako.

To sta dve plati iste medalje – rasla sem v dobri in zdravi samopodobi in samozavesti, hkrati pa se nisem zanašala na druge. Strah pred tem, da moja pričakovanja ne bi bila izpolnjena, da bi bila razočarana, so vodila do tega, da sem, kolikor se je le dalo, sama prevzela odgovornost.

OSEBNI ARHIV

Prijela se me je nalepka močne ženske, a v tej močni ženski je bilo tudi veliko ranljivosti, ki je bila prikrita zaradi okoliščin. A vse to me je oblikovalo v to, kar danes sem.

Ugotavljate, da vam zdaj te vloge močne ženske ni treba več igrati?

Moja mlajša sestra Tina se je rodila, ko sem imela 14 let. Takrat sem postala rezervna mama.

Potem pa sem bila še Mančin »partner«. Seveda je imela različne zanimive partnerje, a ob tem sem bila jaz nekakšna »konstanta«. Kaj vse sva se pogovarjali! To me je zagotovo obogatilo. Marsikaj sva skupaj doživljali, a morda se mi je vse to dogajalo prezgodaj, zato sem prehitro odrasla.

Je morda tu skrit tih očitek Manci?

Ko sva se z Manco poslavljali, v njenih zadnjih dnevih v hospicu, ko že ni mogla govoriti, sva si na dragocen način predali sporočila. Rekla sem ji: »Meni je vseeno, ali si mene rodila ti ali tebe jaz, dana nama je bila edinstvena možnost sobivati v istem času, v istem prostoru in si izmenjati, ker sva si imeli za izmenjati.« Ostaja eno veliko bogastvo, s katerim zdaj živim naprej. Zdaj, ko so se te vloge nekako razpršile, se bolj čutim kot Ladeja, ki sicer je močna, a ji to ni treba vedno biti. Dopuščam si več svobode, da česa tudi ne zmorem, da prosim za pomoč, da povem, da sem zdaj – kako naj to ubesedim – pač drugače. V odnosih sem drugače.

OSEBNI ARHIV

Posebej se mi je vtisnilo v spomin, kako je Manca z občutkom krivde govorila o tem, kako je bila zaprta v svoji sobi in vidve s Tino niste smeli noter, ker je študirala, brala, pisala … Kako ste se vi vedli do vaših otrok, ko so vas potrebovali? Najbrž niste zapirali vrat.

Manca je bila mama zaprtih vrat. Za temi zaprtimi vrati je delala. Veliko dobrega je ustvarila za temi zaprtimi vrati. Imela je tudi zapoved, da je pred deveto zjutraj ne motimo, ker rada dolgo spi. To smo vedele in smo imele različna mnenja o tem. Ko sem postala mama, sva z Manco diskutirali tudi o tem.

Eden njenih stavkov je bil, da ni pomembno, koliko časa preživi z otrokom, ampak kako kakovosten je ta čas. Jaz se s tem nisem strinjala.

In če ne bi odraščali z Manco, ki je tako verjela v vas, danes ne bi bili to, kar ste. Samozavestni, močni, samostojni. Izmislili ste si svoj poklic, tako rekoč.

Res je. Kljub izpolnjujočemu materinstvu sem negovala svojo kariero, a ker nisem zapirala vrat, sem zato včasih manj spala. Otroci mi še danes rečejo, da se spomnijo zvoka tipkovnice računalnika, ki so ga poslušali in ki jih je uspaval po prebranih pravljicah in odpetih pesmicah za lahko noč.

Čas sem si organizirala tako, da sem bila popoldne z njimi in na ta račun delala »v treh izmenah« - ko so šli spat, sem spet prižgala računalnik in delala svoje stvari pozno v noč. In zjutraj sem želela z njimi jesti zajtrk, zato sem vstala ob sedmih. V tistem obdobju sem zares malo spala. A to ni bilo nikakršno slovensko žrtvovanje, tako sem želela in to sem zmogla.

OSEBNI ARHIV

Zakaj ste tako hitro zapustili dom?

Želela sem imeti svobodo. V konstelaciji so bili babica, dedek, Tina in prihajajoča in odhajajoča Manca. Manca je kupila stanovanje, v katero se ni želela preseliti, zato sem se jaz.

Odnos z Manco me je opolnomočil, zgodaj sem se osamosvojila, bila finančno neodvisna. A tudi ko sem začela živeti s fantom, sem poskrbela za Tino in jo vzela na počitnice, na potovanja.

Različna dela, ki sem jih opravljala, so zagotovo imela smisel, vsaka izkušnja mi je pomagala razumeti okolje, različne ljudi, izbrati študij. Veliko sem bila tudi z očetom, Karpom Godino, skupaj sva jadrala, smučala, spremljala sem ga na snemanjih, opazovala, kako ustvarja.

A vseeno ste šli študirat ekonomijo, ne pa režije ali novinarstva.

Ja, to je bil pa moj nekakšen »upor proti staršem«. Čeprav sem na gimnaziji Poljane režirala predstave, nisem hotela na režijo, ker je bil tam moj oče. Na Fakulteto za družbene vede pa tudi ne, ker je bila tam Manca. Ekonomijo sem izbrala zato, ker je bil v četrtem letniku predmet marketing. In jaz sem želela delati v oglaševanju.

OSEBNI ARHIV

Koliko karier pa ste zamenjali, koliko služb?

Moj večji karierni zasuk je bil, ko sem vlogo kreativne direktorice zamenjala za bolj strateške, sistemske vode. Z Violeto Bulc in še dvema partnerjema smo ustanovili Inštitut za poslovno rast in kreativnost, pozneje se je na horizontu zarisalo krožno gospodarstvo, pa sem spet skočila v neznano.

Celoten pogovor je bil objavljen v junijski številki revije Obrazi (06/24). Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

Ladeja Godina Košir