Katja Bidovec

Urednik za fotografijo pri National Geographic Slovenija, profesor za fotografijo na FDV in na Univerzi v Novi Gorici. Pa tudi prejemnik priznanja za pomembne umetniške dosežke na področju fotografije. Predvsem pa je Arne Hodalič izjemen pripovedovalec zgodb, ki osupnejo. Tudi osebnih.

Menda ste bili kar zahteven najstnik. Baje so vam zaradi ne najbolj zglednega vedenja v osnovni šoli prepovedali udeležbo na valeti. Težave ste imeli tudi z avtoriteto.

Bil sem edini, ki ni smel na valeto. Vendar moram poudariti, da je bilo moje vedenje sicer zelo zgledno, bil sem introvertiran, miren, nisem imel neopravičenih ur itd. V šoli sem bil, kot se reče, priden. Zakaj sem bil osovražen od učiteljev? Razlog je bil v mojem nespoštovanju vsiljenih avtoritet. Danes, ko sem tudi sam profesor na fakulteti, vidim, kaj je šlo mojim profesorjem tako zelo na živce pri meni. Lahko rečem, da jim dam na neki način prav.

Katja Bidovec

Zakaj?

Zelo težko je s študenti, ki ne priznavajo nobene avtoritete. Verjamem, da je bilo takrat, ko je avtoriteta med učitelji še nekaj veljala, moje zavračanje te nedopustno. Iz enakega razloga sem bil samo en dan tudi v vrtcu in v vojski. Očitno mi vse te skupinske manifestacije nekako ne grejo … Spomnim se dogodka iz gimnazije, ko je v razred prišla profesorica Vozlič, učila nas je slovenščino, si z redovalnico zakrila pogled in rekla: »Hodalič, takoj v zadnjo klop, ker te ne morem gledati! Šele ko boš zadaj, bom začela pouk«. Res me ni prenašala. In kakšna parodija, napisal sem knjigo Moje svetlobe, ki jo ljudje zelo hvalijo. Profesorica se najbrž obrača v grobu, kot se reče, ker se zdaj ukvarjam tudi z jezikom in literaturo.

Odraščali ste v ljubeči družini. Vaš oče je bil zdravnik, ki je ljubil svoje delo. Na vas je prenesel miselnost, delaj, kar ti je všeč, in nikoli ti ne bo treba delati. Vi živite svojo strast, mar ne? In, kot pravite, v resnici ne delate.

To je največja sreča, ki pa ni dana kar tako, ampak si jo je treba priboriti. Nihče ti kar tako ne podari priložnosti, da bi delal, kar si želiš. Če se za to ne potrudiš, se to ne bo zgodilo. Sam sem se kar krepko potrudil in se še vedno trudim za to, da lahko delam, kar si želim in v čemer uživam. Nimam enega samega dneva službe, če lahko tako rečem, ker namreč delam tisto, kar me veseli. Svojega dela ne jemljem kot službe. Če delaš, kar ti je všeč, ti v resnici nikoli ni treba delati. To je največ, kar lahko v življenju dosežeš, in to privoščim vsakomur. Če še enkrat poudarim; za to se je treba zelo potruditi, saj se ne zgodi kar samo do sebe.

Vaš dan se sicer začne zelo zgodaj, že ob 4. uri zjutraj.

Tako se začne običajen dan, ko nisem na poti, ko ne fotografiram ali imam kak drug projekt.

Tako zgodaj zjutraj se zbujam čisto naravno, ne zato, ker bi se moral. Spat hodim med 21. in 22. uro. Zjutraj je največji mir, samo ptiči se oglašajo in moja glava je takrat najbolj spočita.

Takrat je zame najbolj intenziven del dneva, zato se zjutraj običajno lotim kakšnih miselno zahtevnih nalog in obveznosti. Okoli 6. ure vsak dan telovadim, vsak drugi dan v jutranjo vadbo vključim tudi vaje z utežmi. Temu sledi veslanje na sobni napravi za krepitev mišic, saj pri tem dela celo telo. Med vadbo v glavi običajno snujem kak tekst, razmišljam ali meditiram. Veliko tekstov namreč napišem v glavi, to naredim zelo temeljito, nato jih samo še prelijem v računalnik. To napravim zelo hitro.

Vaši ljubezni sta, poleg fotografije, tudi potapljanje in ljubiteljska arheologija. Kateri je bil najlepši projekt, kjer ste združili vse tri?

Teh projektov je bilo več. Prva taka zgodba je bil zagotovo arheološki potop v Ljubljanico, ki je bil tudi moj največji uspeh do zdaj; gre namreč za prvo fotoreportersko objavo slovenskega fotografa v ameriškem National Geographicu. Ta reportaža je pomembna tudi zato, ker je bila prvič po letu 1991 v tako ugledni reviji predstavljena Slovenija oziroma en njen arheološki del. Po statistikah National Geographica naj bi to reportažo, ki je bila nato objavljena še v 27 mednarodnih izdajah revije po svetu, videlo okoli 60 milijonov bralcev.

Katja Bidovec

Zvrstilo se je še kar nekaj tovrstnih zgodb, večinoma z Jadranskega morja. Povezal sem se namreč z uradno hrvaško arheologijo Restavratorskega zavoda iz Zagreba. Zanje sem dokumentiral kar nekaj zelo odmevnih projektov in jih tudi objavil. Morda lahko omenim, da trenutno delam pri največjem projektu svoje kariere; dobil sem pogodbo z ameriškim National Geographicom za novo podvodno arheološko zgodbo, pri kateri delam zadnja štiri leta. Počasi jo bomo zaključili, objava pa je predvidena za februar 2026.

Vaši ljubezni sta, poleg fotografije, tudi potapljanje in ljubiteljska arheologija. Kateri je bil najlepši projekt, kjer ste združili vse tri?

Teh projektov je bilo več. Prva taka zgodba je bil zagotovo arheološki potop v Ljubljanico, ki je bil tudi moj največji uspeh do zdaj; gre namreč za prvo fotoreportersko objavo slovenskega fotografa v ameriškem National Geographicu. Ta reportaža je pomembna tudi zato, ker je bila prvič po letu 1991 v tako ugledni reviji predstavljena Slovenija oziroma en njen arheološki del. Po statistikah National Geographica naj bi to reportažo, ki je bila nato objavljena še v 27 mednarodnih izdajah revije po svetu, videlo okoli 60 milijonov bralcev. Zvrstilo se je še kar nekaj tovrstnih zgodb, večinoma z Jadranskega morja.

Povezal sem se namreč z uradno hrvaško arheologijo Restavratorskega zavoda iz Zagreba. Zanje sem dokumentiral kar nekaj zelo odmevnih projektov in jih tudi objavil. Trenutno pa delam pri največjem projektu svoje kariere; dobil sem pogodbo z ameriškim National Geographicom za novo podvodno arheološko zgodbo, pri kateri delam zadnja štiri leta. Počasi jo bomo zaključili, objava pa je predvidena za februar 2026.

Zakaj je ta projekt za vas tako pomemben?

Zato, ker gre za neposredno naročilo za reportažo, kar je največja želja vsakega fotografa. Reportaža je tudi zelo dobro plačana. Ta projekt delava skupaj z mojo Katjo, ona pripravlja video in dela vse studijske fotografije, jaz fotografiram, kar je pod vodo, tudi 50 m globoko, kar je precejšnja globina za delo. Če se samo spustiš na tako globino za ogled, ni problem, ko pa moraš na tej globini delati in fotografirati arheologe pri delu, pa je naporno. Globina je res problematična za delo. Za podvodne fotke torej poskrbim jaz, Katja pa za fotografijo na površini. Že od leta 2015 delava tovrstne zgodbe skupaj. Najina prva skupna zgodba je bila o izginjajočih kulturah sveta, ki sicer še vedno traja z daljšimi vmesnimi premori. Projekt je namenjen fotografiranju kultur, ki jim grozi izumrtje. Tovrstne zgodbe so za naju precejšen finančni zalogaj, saj jih financirava sama. Do zdaj sva fotografirala ljudstva v izginjanju na štirih koncih sveta. 

S Katjo torej sodelujeva pri arheoloških projektih in pri studijski fotografiji. Imava fotostudio, kjer delava skupaj. Zelo si tudi pomagava, ko gre za voljo do dela; ko eden od naju popusti, ga drugi dvigne. Zame osebno je samostojno delo v studiu zelo težko in tudi osamljeno, zato mi je ljubše, ko delava skupaj. Katja ima sicer nekaj svojih projektov, fotografira nosečnice in dojenčke ter dela posebne portretne projekte, popolnoma sama pa se je lotila tudi zanimivega projekta Natura Aeterna, a večinoma v studiu vseeno delava skupaj.

OSEBNI ARHIV

Katja Bidovec je torej vaša velika ljubezen. Bila pa je tudi vaša učenka pri fotografiji.

Katjo je fotografija zanimala že od nekdaj in zato je postala moja učenka, vendar me je v fotografiji že pred leti prehitela. Že kar nekaj let je namreč boljša od mene v ulični fotografiji v stilu Henria Cartiea Bressona, največjega uličnega fotografa. Gre namreč za tip fotografije, kjer se fotograf lahko najbolj izkaže. In Katja se je v tej fotografiji izkazala bolje od mene.

Med vama je precejšnja razlika v letih. Kaj to pomeni za vajin odnos? Sta se zato kdaj srečevala s predsodki drugih?

Seveda, s predsodki se ves čas srečujeva. Tudi sam se strinjam s tem, da nimava ravno običajne zveze, razlika v starosti je res velika. Vendar midva te razlike v resnici ne občutiva in upam, da bo še dolgo tako. Morda se bo slišalo čudno, vendar je najin odnos idealen. Tak odnos naj menda ne bi obstajal, vendar ga midva imava.

Pri nama gre za energijo, za skupne interese, lepo sva si razdelila naloge, kar se je zgodilo zelo intuitivno; kar zanima njo, ne zanima mene, zato te stvari opravi ona in obratno. Več od tega si v odnosu skoraj ne moreš želeti.

V bistvu sva 24 ur na dan skupaj; vstaneva skupaj, delava skupaj, skupaj opravljava hišna opravila, delo na vrtu itd. Če je Katja odsotna za kakšno uro, se mi zdi, kot da je ni cel teden. (smeh) Res sva se navezala drug na drugega. Zelo se dopolnjujeva, hkrati pa se drug ob drugem, kot partnerja, tudi izpolnjujeva. Ne vem, ali se več od tega v partnerstvu sploh da doseči … Upam, da bo tako tudi ostalo.

Petra Škerl Horjak

Za vami sta tudi dva zakona, o obeh v svoji knjigi pišete spoštljivo in z ljubeznijo. Nimate otrok. Vam je bilo kdaj žal, ker niste oče?

Nikoli mi ni bilo žal, da nisem biološki oče. Vse bolj sem prepričan, da je bila to moja najboljša odločitev. Tudi medicinsko sem uredil tako, da otrok ne morem imeti. Imam pa posvojenca, posvojil sem ga, ko je bil star tri leta in pol, danes jih ima že krepko čez trideset. Imam očetovske izkušnje, tako tiste, ki so povezane s sinovimi boleznimi, puberteto, žuranjem in podobnim, kot tudi tiste, bolj pozitivne.

Vem, kaj pomeni biti oče, čeprav nisem biološki oče. Sinu sem privzgojil veliko vrednot, postal je odgovoren, ustvaril si je družino, je oče dveh otrok in je v vseh pogledih uspešen, živi pa v Švici.

Vpeljal sem ga tudi v jadranje in ga navdušil nad morjem, točno tako, kot je moj oče navdušil mene. Morje je še danes moja velika ljubezen. S sinom sva veliko tudi hodila v jame, učil se ga spoštovanja do narave, skupaj sva se ukvarjala s športom, skratka, počela sva vse, kar naj bi, po mojem mnenju, počela oče in sin. Vse to mu je ostalo in ga oblikovalo.

Celoten pogovor je bil objavljen v majski številki revije Obrazi. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.