Miran Juršič

V župniji Grosuplje najdemo nadvse priljubljenega duhovnika pri nas, ki si je s svojimi iskrivimi in sproščenimi objavami po družbenih omrežjih pridobil številna srca. Martin Golob je tudi v živo izjemno prijazen, nasmejan, skromen in razmišljujoč sogovornik, ki si za goste zna vzeti čas, tudi ko mu ga primanjkuje.

Se poleti odpravljate na morje?

Ne. Poletja navadno preživljam v župniji, v prostih trenutkih pa se usedem na kolo ali postorim opravke, za katere mi v šolskem letu zmanjka časa. Občasno se odpravim na obisk k staršem ali uredim okolico hiše. Ob ponedeljkih pa imam srečanja za otroke.

Za duhovnike dopust ne obstaja?

Duhovniki lahko gredo na dopust, ampak jaz ne znam. Ne predstavljam si, da bi si vzel en teden dopusta in šel na morje, ker me to niti ne veseli. Zelo dobro se počutim doma, v miru.

Ali kdaj povsem odložite vlogo duhovnika in samo ste s svojimi prijatelji?

Prijatelje imam z vseh področij. To, da se s človekom ujameš in lahko z njim poklepetaš, je vrhunsko, ne glede na to, kateri poklic opravljaš. Poklic ne ovira človekovega razmišljanja, tega, kar je v nas. Ne morem pa odložiti duhovniškega poklica in se za nekaj ur nekam odpraviti. Zdi se mi, da duhovnik sem jaz in jaz sem duhovnik.Duhovniški poklic mi nič ne odvzema, za nič me ne prikrajša. Zbudim se kot duhovnik, čeprav zjutraj nisem tako uradno oblečen. (smeh) Tudi kadar sem »v civilu«, sem še vedno duhovnik. Tako kot reševalec: ne glede na to, kakšno obleko nosi, vedno zna pomagati.

Miran Juršič MPA

Razmerje z Bogom radi primerjate z odnosom med možem in ženo. Včasih ste z njim tudi sprti. Kdaj pride do takšnih »konfliktov«?

Ne sprem se zares, gre za vprašanje »zakaj«? Zakaj ravno jaz, zakaj mora biti tako … zakaj Bog dopušča trpljenje? Ne gre toliko za konflikt kot bolj za prevpraševanje, iskanje luči, ugotavljanje, kako dalje. Naš Bog je živi Bog in z njim imamo lahko konkreten odnos. Vera naj ne bo navada, način življenja, ampak odnos, kjer imaš z Bogom dialog, z njim rasteš in mu podeliš vse, kar si, vse, kar nosiš v srcu. K maši ne gremo zato, ker moramo, ampak ker po tem hrepenimo. Ker si Boga želimo spoznati, tako kot si mož želi biti vedno ob ženi in z njo skupaj rasti. Tudi v Svetem pismu piše, da je Cerkev Jezusova nevesta in da je odnos ženina do Cerkve podoben odnosu moža do žene.

Ste kdaj dobili odgovor na vprašanje, zakaj je na svetu toliko trpljenja?

Ne, velikokrat žal na vprašanje »zakaj« ni direktnega odgovora, ampak je vse zavito v tančico skrivnosti. Bog nam ne bo povedal, zakaj nekdo trpi. Bog je tudi prestal trpljenje – šel je na križ in na križu za nas umrl, s tem pa nam je pokazal, kako lahko trpljenje darujemo in sprejemamo. Pokazal nam je, da je del življenja tudi trpljenje in da to spada v naše bivanje. Porod je hkrati trpljenje in novo življenje. Trpljenju se ne moremo izogniti, vsi trpimo in nam je težko, naše življenje je ena borba.

Miran Juršič MPA

V čem vi trpite?

V pisarniškem delu. (smeh)

Obstajajo kakšni nauki oziroma odlomki iz Svetega pisma, za katere opažate, da jih ljudje danes bolj potrebujejo?

Zelo pogosto si ponavljam stavek: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.« To pomeni, da sem resnično v božjih rokah in da bo vse v redu. »Vse delam novo.« tudi večkrat uporabim, ker sporoča, naj se ljudje ne ustrašijo novih poti. Radi imamo rutino in varnost, Bog pa nas vabi v nove preizkušnje. »Pojdite po vsem svetu in naznanite evangelij.« je povabilo zame osebno, naj se ne zapiram v svojo ceno udobja in grem ven v svet. Stavek »ne bojte se« je zelo pogosto omenjen v Svetem pismu, nekje sem zasledil, da naj bi bil celo 365-krat, ampak o tem nisem povsem prepričan, saj nisem štel. Menda pa je za vsak dan en »ne bojte se«. Veliko je povabil k ljubezni.

Včasih ni preprosto imeti rad vse ljudi, ampak mi odlomki iz Svetega pisma, ki naslavljajo ljubezen, pomagajo, da tudi v tistem, ki mi ni najbolj simpatičen, prepoznam dobro in ga sprejmem za svojega brata ali sestro.

Česa se vi bojite?

Včasih me je strah, da bi zapravil svoje življenje. Ne zapiram se pred strahom, ampak name deluje kot spodbuda. Želim si narediti čim več stvari in izkoristiti vsak trenutek, ker ne vem, kdaj bo prišel moj zadnji dan. Čutim odgovornost do svojega poslanstva in do ljudi, pa tudi strahospoštovanje do Boga samega.

Strah me je, da bi Boga, ki mi je dal sposobnost biti duhovnik, razočaral. Strah me je tudi, da bi umrl nepripravljen. Želim si, da bi se lahko od ljudi poslovil in vsakemu rekel: »Oprosti in hvala.«

Miran Juršič MPA

Zakaj oprosti?

Včasih tudi jaz koga prizadenem ali užalostim. Če živiš v odnosih z ljudmi, se vedno zgodi, da komu kdaj stopiš na prste, kar zaboli in ni prav. Ne vemo vedno, da smo nekoga prizadeli, zato je dobro, da človek uporablja besedo oprosti.

Zlo je tisti sovražnik, ki ga uničiš z ljubeznijo, pravite. Kaj je za vas v tem primeru ljubezen?

Ne govorim o romantični ljubezni, ampak o tisti, ki sebe daruje za bližnje. To je ljubezen, ki nam omogoča, da druge dvigamo, jih tolažimo, jim prinašamo veselje. Takšen primer je ljubezen staršev do otrok – je brezplačna in starši z vso ljubeznijo skrbijo za otroke, ker jim želijo vse najboljše in si prizadevajo, da bi postali odgovorni, dobri ljudje. Lahko pa se tudi izčrpaš v pretiranem razdajanju.

Če želiš takšno ljubezen živeti, lahko najdeš podporo v molitvi, ker je Bog sam ljubezen. Pomembno je tudi, da se ne izoliraš, ampak da ostajaš znotraj neke skupine, kjer se posamezniki med seboj podpirajo. Takšna ljubezen uničuje zlo in sebičnost. Dobro delo nas osrečuje in pomirja, nas navdaja z zadovoljstvom.

Odpuščanje pa je edina pot do notranje svobode. Kako lahko po vašem mnenju človek zares doseže odpuščanje?

Odpustiti ni lahko. Če se nam je zgodila huda krivica, ki nam je vzela del življenja, ali kadar nam je iz zlobe nekdo nekaj res slabega naredil, tega ni preprosto spustiti. Človekovo srce je narejeno tako, da lahko v sebi zadržuje jezo, zamero in gnev, ampak obenem postajamo žalostni, življenje postane naporno, kot da bi hkrati pritiskali na gas in zavoro. Pot odpuščanja pa je tista, s katero se človek osvobodi, gnev odplakne s sebe.

Tudi tistim, ki mi rečejo, da nečesa ne bodo nikoli mogli odpustiti, pravim, naj si prizadevajo za pot odpuščanja. Razumem, da je težko, ampak vsaj poskusite.

Morda vsakič malo popustimo. Zato je tudi dragoceno, da človek reče oprosti. Ko odpustiš, se resnično osvobodiš, breme odpade, in z odpuščanjem ničesar ne izgubimo, ravno nasprotno, tako zmagamo. Tudi Jezus je odpuščal, ker je verjel, da se ne zavedamo, kaj delamo. Ljudje imamo globoke rane zaradi neodpuščanja.

Ste imeli kakšen primer, ko nekdo ni mogel odpustiti in vam je ostalo v spominu?

Pred kratkim sem imel pogreb in običajno v pogrebne nagovore vključim lepe stvari o človeku, od katerega se poslavljamo. Po pogrebu je prišla do mene gospa in mi rekla: »Joj, župnik, danes pa ste jo tako hvalili. Tega si ni zaslužila.« Pokojne nisem pretirano hvalil, povedal sem stvari, za katere sem vedel, da so resnične. Gospo sem vprašal, zakaj se tako počuti, in odvrnila mi je: »Bila je tako hudobna do mene. Ko sem bila otrok, mi je vzela liziko in nikoli mi je ni vrnila. Veste, včasih lizik ni bilo, dobila sem jo v dar.« Nisem mogel verjeti, da gospa resno misli. Več kot 50 let je minilo od dogodka, gospa pa je v sebi še vedno nosila zamero, nikoli ni pozabila. Še stari Rimljani so rekli: »O mrtvih samo dobro.« Pot odpuščanja je pot, ki je vedno prava, ker celi rane. Če to držiš v sebi, bo enkrat počilo.

Vam je kdaj težko poslušati spoved, v kateri oseba prizna, da je storila nekaj zelo slabega?

Vsak človek naredi kdaj kakšno slabo stvar. Človek je nepopoln in nagnjen k temu, da naredi kdaj kaj narobe. Reagiram tako, da ne obsojam. Ni ne moja dolžnost ne naloga, da na koga kažem s prstom. Če pride k spovedi, bogu hvala. To je lahko pot do njegovega novega začetka, pot do izboljšanja in spreobrnitve. Pri spovedi se sreča z Bogom samim, se pokesa in ga prosi odpuščanja. Tako lahko začnemo celiti rane.

Ni pa to tako, kot si nekateri predstavljajo: da narediš velik greh, greš k spovedi in je vse v redu. Posledice greha vedno ostanejo.

Če nekoga udarim in grem k spovedi, bo oseba še vedno čutila bolečino od udarca, zato je prav, da grem tudi do nje in se ji opravičim. Življenjsko dimenzijo je treba upoštevati, spoved ni potuha. Uči nas, da odpravljamo napake in najdemo pravo pot.