ivo Pogorelčnik

Leta 1988 ste nas očarali s svojo interpretacijo pesmi Tvoja, v kateri ste nas vabili: Poglej, kako se rojeva dan. Kako se rojevajo vaši?

Jutra so pravzaprav moja najljubša in potekajo po ustaljenih tirnicah. Seveda če nimam dopoldanskih obveznosti, te so sicer bolj izjema kot pravilo. Rada poležim, potem pa se počasi uredim za prvi sprehod s kužki. Imamo namreč dve posvojenki, Chilly in Lucy. Kužki imajo zelo radi ustaljen ritem in najlepše je, ko se zjutraj odpravimo na sprehod in se na poti ustavimo v bližnji kavarnici na kavici zame, za kužiki pa moram v žepu vedno imeti priboljške. To je naš jutranji obred.

Omenjeni nastop je bil tudi trenutek, ko ste prvič stopili na oder Pop delavnice, kjer ste s skupino Cafe in s Tvoja zmagali. Menda so se vam takrat precej tresle roke …

Joj, res je. Imela sem veliko tremo, in že ko sem na vaji želela mikrofon držati v eni roki, to nikakor ni šlo. Roka se je tako zelo tresla, da kamera tega nikakor ne bi mogla spregledati. In to ob dejstvu, da takrat sploh nismo peli v živo. Pa sem mikrofon potem, ko je šlo zares, celo pesem držala kar z obema rokama. »Ziher je ziher«. (smeh)

Ivo Pogorelčnik

Kako pa je s tremo zdaj, po več kot 30 letih odrov in nastopanj? Imate kakšne rituale pred nastopom?

Nič posebnega. Navadno se že na poti na nastop malo upevam, sploh če sem sama v avtu. Sicer pa potem v garderobi in na tonski vaji še malo preverim glasilke in se v miru pripravim na nastop. Ustreza mi tudi, da imam malo miru pred nastopom, v mislih ponovim stvari in akcija. S tremo sem se nekako spoprijateljila. Je še vedno prisotna pred kakimi težjimi nastopi, novimi izzivi, ampak v tisti pravi meri. Bolj se kaže kot odgovornost, da bom na odru dala od sebe tisto, kar ljudje pričakujejo. In kar pričakujem ne nazadnje tudi sama od sebe.

Ne morem, da vas ne bi vprašala tudi o tem: štirikrat ste nastopili na Emi, nazadnje leta 2006 s pesmijo Hočem stran. Vas še mika ta festival?

Nič več. Nekako mi ni več do stresa, ki je prisoten že na Emi, kaj šele potem na Eurosongu. In roko na srce – to, v kar se je Eurosong spremenil v zadnjih letih, ni po mojem okusu in nikoli ne bo.

Ivo Pogorelčnik

Kakšna se vam torej zdi glasba na Eurosongu, kakšni izvajalci in njihovi nastopi?

Okrajšavo ESC (Eurovision Song Contest) kratico bi mirno lahko spremenili v Eurovision Show Contest. »Show« je namreč v veliki večini povozil »Song«. S šovom ni sicer nič narobe, ampak če glasba ni več v ospredju, potem zame to ni to. Ko sem gledala prvi polfinalni večer, ki je bil za moj okus slabši od drugega, sem pomislila, da Klemen preprosto mora priti v finale. Ker je bila pri njem melodija, bila je intima, bila so čustva, bilo je preprosto lepo.

Kako vam je všeč letošnji zmagovalec, JJ s svojo »Wasted Love«?

Zmagovalec je v redu, a sem pred njim imela nekaj drugih favoritov. Všeč mi je bila Nemčija, malo me je namreč spominjala na Leno, ki je to državo zastopala leta 2016 s pesmijo Satellite. Tudi tokrat je imela Nemčija podobno neizumetničeno, mladostno preprosto in luštno pesem z nalezljivim refrenom. Bil je tudi odrski šov, ampak točno tak, kot je ustrezen za luštno mladenko. In všeč mi je bilo, da je punca pela v nemščini. Nemščina pa je malo moj »rajon«. (smeh)

Ivo Pogorelčnik

Seveda, saj ste profesorica nemščine. Ste pa tudi sinonim za kakovostno glasbo in vrhunsko izvajalko. Kaj je po vašem mnenju tisto, kar glasbenika dviga iz povprečja? Kaj je tisti X-faktor?

Uf, težko je reči, ampak najbrž je to skupek več dejavnikov. Če izhajam iz tega, na kar jaz »padem« pri izvajalcu, bi poleg glasbe gotovo omenila sproščenost in iskrenost, ne samo pri interpretaciji, temveč tudi v odrski prezenci, v komunikaciji z občinstvom. Mislim, da ljudje hitro spregledajo neiskrenost.

Veste, raje imam manj fanov in ostanem zvesta sama sebi. Nikdar mi ni prišlo na misel, da bi povlekla kakšno potezo samo zato, ker bi mi ta morda prinesla večjo popularnost.

Raje obdržim tiste poslušalce in poslušalke, ki so »moji« od nekdaj, kot da bi na silo delala nekaj, v kar ne verjamem. Ne nazadnje bi razočarala tiste, ki me spremljajo in podpirajo od nekdaj.

Ivo Pogorelčnik

Jeseni prihaja vaš novi album So najlepše pesmi že napisane 3. Z njim pa oktobra tudi koncert v ljubljanskem SiTi Teatru. Se vam zdi, da so najlepše in najboljše pesmi res že napisane?

Nikakor. Veliko krasnih pesmi nastaja tudi zdaj, saj je veliko mladih in nadarjenih ljudi, ki ustvarjajo kakovostno glasbo. Je drugačna od tistega našega zlatega obdobja popevke, ampak to je normalno, saj se vse spreminja, tudi glasba.

Tudi tokrat gre za izbor najlepših slovenskih zimzelenih pesmi v vaši izjemni vokalni interpretaciji in v sodobni glasbeni preobleki. Gre torej za tretjo tovrstno izdajo. Kaj vam pomeni poustvarjanje najlepših slovenskih popevk?

Veliko, ker do teh pesmi čutim veliko spoštovanje in odgovornost. Prav tako Jani Hace, ki je ustvaril vse priredbe pesmi za vse tri plošče. Ta trilogija je oziroma bo poklon izbranim slovenskim zimzelenim melodijam, avtorjem in izvajalcem.

Spremljate domačo glasbeno sceno? Ste s katerim od glasbenikov stkali še posebno dobre prijateljske vezi?

Joj, radio poslušam le še v avtu, se mi pa pesmi »pripeljejo« na telefonu, zato sem nekako kar na tekočem z domačo sceno. Glasbeniki se ne srečujemo prav pogosto, ker niti ni več pravih priložnosti za to. Zato se toliko bolj veselim koncertov, kot so Poletna noč, kjer se nabere več pojočih duš.

Sem družabna, sproščena in rada poklepetam z glasbenimi kolegi. Če jih bom začela naštevati, bom gotovo koga izpustila, ampak ve se, s kom sem stkala globlje prijateljske vezi; to so pianist Miran Juvan, ki me spremlja že od Tvoje naprej, torej od leta1988, Jani Hace, pa Anja Rupel in Aleš Klinar, moji dve Dinamitki Damjana Golavšek in Simona Vodopivec Franko, Matjaž Kumelj … Jih je pa precej, s katerimi smo si naklonjeni in se radi srečamo.

Ivo Pogorelčnik

Kakšni so sicer odnosi med glasbeniki?

Jaz z odnosi na splošno nimam težav, sem neobremenjena, rada imam prijazne in spoštljive ljudi. Če pri nekom začutim vzvišenost ali aroganco, se hitro umaknem, ker mi taki ljudje ne ustrezajo. In nič zato, saj na srečo lahko vsak od nas izbira, kakšni ljudje ga bodo obkrožali.

Bi si s katerim od slovenskih glasbenikov želeli zapeti v duetu?

Na tretji plošči priredb bo recimo en res lušten duet z Robijem Piklom (Manouche), ki je z mano velikokrat tudi na nastopih, koncertih, saj je izvrsten kitarist, pa tudi pevec. Ko je v izbor pesmi za tretjo ploščo prišla pesem Si še jezna name, je bil Robi prava izbira in pesem v duetu res super deluje.

Iz vas vejeta mladostnost in pozitivnost. Kako ju ohranjate?

Hvala, mogoče je nekaj tudi v genih, sicer pa menim, da mi dobro dene dejstvo, da sem sama s sabo pomirjena, da sem obkrožena s fajn ljudmi in da se res zelo zelo rada smejim, zafrkavam … Verjamem, da je nasmeh najboljše zdravilo proti gubam. Smeh jih sicer še poudari, a se nanj lahko vedno izgovoriš. (smeh)

Kako se sicer spoprijemate s staranjem in minljivostjo?

Za zdaj s staranjem še kar dobro shajam, čeprav dan ni enak dnevu. Nisem ravno vesela vseh novih gub, ki jih opažam, a pri šestdesetih so pač pričakovane. Pokušam jih ukrotiti s kremicami in optimizmom, drugo prepuščam naravi – kar bo, pa bo.

Minljivost je zahtevnejša tema in ni preveč prijazna za razmišljanje, saj prinaša veliko vprašanj in negotovosti. Z leti o tem hočeš nočeš razmišljaš več. A to je del življenja in to je pot slehernega človeka. Dokler sem zdrava, imam svoje ljudi, svoji psički in glasbo, se tudi z mislimi o minljivosti lažje spopadam.