Marko Delbello Ocepek

Lahko ji rečemo kar naša prva dama smeha. Urška Alič je namreč ustanoviteljica in direktorica enega najuspešnejših komercialnih gledališč v Sloveniji, ki že 28 let skrbi za dobro voljo s predstavami, ki so večinoma velike uspešnice. 

Urška, verjetno bi težko našli koga, ki bi verjel, da bo teater lahko polnil dvorano v Mengšu.

Tudi igralci so bili skeptični in so me spraševali, ali res mislim, da bo šlo. Jaz pa sem bila čisto suverena. Zdaj vidim, da to sploh ni bila samozavest, ampak sem kar govorila, da bo. Rezervnega načrta sploh nisem imela v mislih. Na srečo je moja trma prinesla rezultate. Ko smo prodali eno predstavo, sem razprodala še drugo … Vse drugo je zgodovina, bi lahko rekla.

Takrat se še niste imenovali Špas teater, drži?

Začela sem kot s. p., poimenovan A agencija. Ko je Sokolović prišel na obisk, sem ga spraševala, kakšen logotip naj naredim, pa mi je risal, razlagal, da bi bilo dobro, če bi imela feniksa v logotipu … Takrat sem prijateljevala z Mirjam Korbar in Majo Vidmar. Ko smo se spet dobile na kosilu, sta mi povedali, da sta si izmislili, kako bi lahko bilo ime teatra. Onidve sta torej botrici Špas teatra!

Marko Delbello Ocepek

Začeli ste torej na prelomu tisočletja, ko smo imeli v Sloveniji samo državne teatre, le Cafe Teater je še bil pred vami …

Ja, ampak ta je sprva delal pod okriljem Uniona, pa tudi delno z državnimi sredstvi, ker so se prijavljali na razpise. Mi smo se financirali čisto sami, z lastnimi sredstvi, zato je bilo pomembno, da bi predstave prodajali še po drugih krajih po Sloveniji. To pa ni bilo preprosto, saj so kulturni domovi kupovali samo predstave javnih gledališč. Bilo je res zelo težko. Številni so rekli, da taki, kot smo mi, nimajo kaj delati v njihovi dvorani. Preskočiti smo morali kar nekaj polen, ki so se znašla pod našimi nogami.

Kakšna polena so vam metali pod noge?

Gledališki ljudje so veliko govorili proti našemu delu, saj v teatrih komedijo še vedno dojemajo kot nekaj manj vrednega. Sicer je res, da ko v Drami pripravijo Hrup za odrom, je to umetnost, ko pa smo to predstavo naredili mi, je bila to komerciala, slaba komedija, »plaža«. 39 stopnic je perfektna predstava, vsekakor ni cenena komedija, ampak to ni spremenilo odnosa do nas, pa čeprav smo delali oz. delamo z istimi igralci, med njimi so tudi Borštnikovi nagrajenci, delali smo z najboljšimi režiserji in režiserkami, kot so Vito Taufer, Vinko Möderndorfer, Boris Koba, Jaša Jamnik, Tijana Zijanić …

Marko Delbello Ocepek

Na začetku gledališki ljudje niso imeli lepih besed o nas in so upali, da bo to samo muha enodnevnica.

Kako vam je ob tako negativnem odnosu sploh uspelo nabrati igralce za prve predstave?

Iz časov v MGL sem poznala vse, imeli smo dober odnos. Seveda so bili pri meni vedno zelo dobri honorarji. Pa ne trdim, da so se zaradi tega odločili, sploh ne na začetku. Predvsem sem jim ponudila dobre vloge. Moja prva predstava je bila Dan norosti, kjer so sodelovali sami prijatelji – od režiserja Đura do Nine Ivanič, Jerneja Kuntnerja ... Vsi so tvegali z mano, a nam je uspelo. Druga predstava je bila itak presedan. To je bil Balkanski špijon, ki jo je spet režiral Đuro, igrali pa so Boris Cavazza, Nina Ivanič, Rifle pa Marjana Brecelj. Potem je Đuro rekel, da bi povabil še Mustafo Nadarevića.

Bila sem prepričana, da je to nemogoče, saj je vendar jugoslovanski prvak gledališč. A Mustafa je z veseljem privolil in vem, da je njegovo sodelovanje – in seveda tudi sodelovanje prej navedenih – pripomoglo, da sem pridobivala kredibilnost. Seveda je pomembno, da nikoli ni bilo slabega glasu o naši profesionalnosti, poštenosti …

Res sem kdaj še slišala, da je kak igralec govoril, da pri meni dela samo zaradi denarja in se sicer tega sramuje.

Takrat me je to ekstremno prizadelo, ampak zdaj, s to novo, oplemeniteno pametjo, ki sem jo pridobila z leti, pa tudi starost je malo pomagala, bi rekla, da je to njihov problem in da pač to več pove o človeku, ki to govori, in o njegovih vrednotah. Verjetno pa sem jih skozi vseh 28 let prepričala tudi s strastjo, ki jo gojim do dela, in s tem, da sem pridna, delavna in na prvo mesto postavljam predstave, sodelujoče in tudi občinstvo, brez katerega nas ne bi bilo.

Slišala sem, da imate kar brezobzirno konkurenco. Da kak teater zakupi vse datume na določeni lokaciji, potem pa jih odpove teden prej, kar drugim onemogoči, da bi imeli svoje predstave in podobno. Je to res?

Ne samo to, še veliko drugih grdih stvari se je dogajalo in se še … Trgali so nam plakate, metali letake stran … Veliko je bilo. Ampak sem vedno šla naprej. Pa ne zaradi ambicioznosti. Če pomislim za nazaj, pravzaprav ne vem, od kod sem dobila toliko energije in volje, da sem vse to preskočila. Res se je potem poznalo na zdravju, ker ti ni vseeno, ko slišiš, kaj ljudje govorijo o tebi, pa če je res ali ni. Sem pa z leti začela bolj izbirati sodelavce, sploh po koroni delam izključno s tistimi, ki so mi všeč, s katerimi se razumem.

Marko Delbello Ocepek

Kdaj pa ste prvič začutili, da vam je uspelo? Ko ste razprodali prvo predstavo?

Uh, takrat sva vstopnice pisali na roko midve z mami. Medtem ko so igralci vadili, sva midve imeli posebno mizico v preddverju dvorane v Mengšu.

Mami je sedela, ko je prišla prva oseba po vstopnice za predstavo. Pritekla je do mene v dvorano, vsa vesela, češ, Urška, prodali sva dve vstopnici. Pa sem ji rekla, da ne smeva biti veseli, saj morava do konca prodati dvorano.

Ne vem, zakaj tak odnos, ampak tudi pri Balkanskem špijonu, ko so bile dvorane ves čas razprodane, nikoli nisem gledala na to kot na poseben uspeh.

Sebe ne dojemate kot uspešne očitno ...

Jaz samo delam, kar rada počnem, in poskušam narediti čim več stvari in čim bolje. Ambiciozna sem v tem smislu, da znam in poskušam svoje znanje še nadgrajevati. Morda sem imela še največji občutek uspeha pri Mišelovki, ki smo jo naredili ob peti obletnici, leta 2002. Takrat so teatri že rasli kot gobe po dežju.

Seveda so vsi delali po istem principu – našem. Zakaj bi si izmišljevali kaj svojega, če se je že nekdo prej spomnil dobre ideje in lahko skopiramo? No, takrat sem vedela, da moram v drugo smer. Izbrala sem kriminalko Agathe Christie Mišelovka. Z idejo sem šla k Tauferju, ki je takoj privolil, potem sem si želela še Jonasa, ki je bil ravno na vrhuncu slave. 

Marko Delbello Ocepek.

Je to vaša najljubša predstava?

Pravzaprav je to navadno zadnja, ker se je najbolj spomnim. So mi pa vse po svoje ljube, vseh 60. Res sem naredila premik na tej sceni.

Vedno sem štrlela iz povprečja, želela delati nekaj novega, drugačnega, zanimivega. Rutina me ne zanima. Nemogoči izzivi ti poženejo kri v žilah. Predvsem pa to, da si prvi.

Kopija nikoli ne bo original. In to me zadovoljuje. Bila sem prva, premikala sem meje. Bredla sem po poteh, ki jih ni prehodil še nihče, lahko rečem, da sem vsem za sabo iz neprehojene poti naredila štiripasovno avtocesto. Zdaj je za vse nove producente, igralce lažje, ker je nekdo postavil sisteme, se večkrat spotaknil, padel, krvavel, se pobral in šel naprej. Tega mi nihče ne more vzeti in to je občutek, ki ga lahko razume samo tisti, ki je prestal tako pot. 

Eden vaših velikih uspehov sta tudi predstavi 5moških.com in 5žensk.com. Predvsem z moškimi ste podirali rekorde, še na Prešernovem trgu ste pripravili dobrodelno predstavo! Je bila to prva predstava na prostem?

Bile so predstave na prostem, na gradovih v poletnem času. Za maksimalno 200 ljudi, če se dobro spomnim. No, s to predstavo je bil velik uspeh tudi maraton v Tivoliju, ko so ljudje kar šest ur sedeli in se niso niti premaknili! Koncept je bil, da je najprej predstava 5žensk.com, potem nastopa 5 ženskih glasbenih gostij, sledilo je 5 moških pevcev in nato 5moških.com! Nikoli ne bom pozabila občutka v nabito polni dvorani … oh, kako je bilo lepo. Vsem nam.

Kako pa se je porodila zamisel za Prešernov trg?

Z Zrnecem sva se dobila na pijači, ki se je kot navadno končala s kakšnimi 10 viskiji, kaj vse bova naredila … Tako sva dobila idejo, da bi 5moških.com imeli premiero v Cankarjevem domu. Jaz sem bila takoj za – ampak za Linhartovo, on pa je rekel, ne, gremo v Gallusovo dvorano, ki je seveda največja … Jurij je bil vedno megaloman. Tako je prišlo tudi do ideje za Prešernov trg, ko sem omenila, da bi delala dobrodelno predstavo. Povezali smo se z Anito Ogulin in naredili to brezplačno predstavo, med katero smo nabirali SMS-sporočila s humanitarnimi prispevki.

Kakšne pa so bile sicer najbolj zoprne ali pa že bizarne dogodivščine pri vas?

Zoprno je, da čakaš igralca, pa ga ni in moraš predstavo odpovedati. Nekoč uro pred predstavo ni bilo Mustafa in smo ga povsod iskali. Izkazalo se je, da je bil v kinu v Zagrebu. In to brez avta!

Njegova žena je preklicala vse zagrebške kinodvorane, da bi ga našla. Pa še deževalo je, pa telefon je imel izpraznjen … No, potem mu je prijatelj pustil avto in ta ubogi revež se je v totalnem nalivu peljal na predstavo. Ko je poklical iz Krškega, smo začeli predstavo s polurno zamudo in upali, da bo pravočasno na odru, saj je njegov lik prišel na oder šele 40 minut po začetku … Na srečo je prišel pravočasno.

Gledalcem smo se za zamudo opravičili, ampak itak so vsi mislili, da smo zamujali zaradi Borisa Cavazze, ki je dan prej padel in je dobil mavec. (smeh) Joj, pa v času 5moških.com je bilo tudi pestro … Igralci so se kar med sabo dogovarjali, kakšen bo njihov vrstni red, da je lahko tisti, ki je imel še kakšno obveznost, prišel pozneje. Pa se je zgodilo, da je začel Mulej, potem je bil Tribušon, nato pa ni bilo nikogar več v teatru! Preostali trije so se zanašali, da bo kdo drug prej … Na srečo sta Zrnec in Javšnik imela sestanek v lokalu v bližini, da sta se potem takoj pripeljala.

Marko Delbello Ocepek.

Kaj je torej za vas uspeh?

Uspeh je, da vodim gledališče že 28 let, večinoma uspešno. Na napakah sem se učila, niso me podrle. Izplavali smo iz obdobja covida, ki je bilo za nas organizatorje kot črna luknja, iz katere nismo vedeli, ali bomo splezali. Poplave so nam uničile 26-letno delo, spremljala sem svoje delo v blatu, kako buldožer zajame kostume, sceno, arhive in jih vrže v kontejner s smetmi. Grde stvari sem poskušala pozabiti.

Po 28 letih smo še vedno vodilno zasebno gledališče, trenutno smo pri prodaji 2.800.000 vstopnic! Uspeh je, da sem sina vodila čez trnjevo pot dela v gledališču, odnosov, ki so bili preveč za mladega fanta, ki se je želel izkazati s svojim delom, kreativo. Nikoli ni imel protekcije, je pa imel doma toplo besedo, podporo, učne ure prilagajanja gledališkemu svetu.