Miran Juršič

Predlani ste imeli hude zdravstvene težave. Kako ste zdaj, ste svoje življenje po tej preizkušnji spremenili?

Ne vem, kaj je toliko senzacionalnega v tem, da bi se moralo kaj spremeniti. Ne razumem ljudi, pa tudi vas medijev ne, da pričakujete neke dramatične spremembe. Pa kaj bi to bilo? Živ sem, živim normalno življenje, dobil sem opozorilo, zdaj igram podaljške, in to je to!

Vprašala sem, ker na veliko ljudi takšno »opozorilo« deluje tako, da bolje poskrbijo za zdravje …

Seveda se spremeniš, ampak tega ne bom obešal na veliki zvon, ker živim normalno naprej, a z določenimi prilagoditvami. Sicer pa nehajte življenje jemati preveč resno! To je samo ena izmed postaj, da bi iz tega delal cirkus, pa nima smisla.

Hvaležen sem, da sem ostal živ. Zdaj je to za mano, grem naprej. Zaradi tega ne bom pozabil živeti, ker najbližje smrti si, ko pozabiš živeti!

Sicer pa zame to ni velik mejnik, to jemljem kot sestavni del življenja, v katerem pridejo tudi ovire, ki jih je treba preskočiti, iti naprej, in to je to.

Se vam zdi, da veliko ljudi pozabi živeti?

Ja, preveč.

Kaj za vas pomeni, da nekdo pozabi živeti?

Da ne živijo. Da ne delajo, kar bi radi, se prilagodijo sistemu, popuščajo ljudem okoli sebe, da se samozatajujejo. Predvsem pa človek neha živeti, ko ni osebne svobode. Ko to dovoliš, si številka, hlapec, samo še senca človeka …

Če pa se ne prilagodiš sistemu, imaš pa velikokrat tudi težave, kajne?

To je res, a saj se zavestno odločiš, kaj boš delal in kaj ti je pomembno. Da pridejo zaradi tega problemi, da ti nagajajo, bremzajo in še kaj, ker nekomu ne lezeš v rit, pa da ne dobiš denarja na razpisih, ker se ne družiš z določenim krogom ljudi in ne visiš z njimi po lokalih … Prikrajšan si za marsikaj, kar bi ti pripadalo, ampak to je pač cena odločitve.

Zakaj bi se sploh kdo odločil za to, če pa ste potem prikrajšani?

Ker se moraš odločiti, ali boš hlapec ali človek!

Kdaj ste se vi odločili, da ne boste hlapčevali?

V sedmem razredu osnovne šole. Takrat me je prešinilo, da se je treba postaviti zase, če nočem biti del sistema, če nočem biti ovca. Zelo hitro sem ugotovil, da v tem primeru sicer dobiš velikokrat po glavi, ampak me to ni ustavilo. Seveda me je žalostilo in jezilo, ampak sem si rekel, da to vzamem kot sestavni del svoje odločitve. Sprejel sem, da bo življenje zaradi tega polno ovir, da mi bo težje. Mi pa itak več pomeni, da se sam odločam, da živim po svoje, da si sam postavljam urnik, sam določam, s kom bom sodeloval, s kom se bom družil, s kom bom v nekem projektu preživel tri mesece skupaj ali celo s kom grem v kombiju na gostovanje v Lendavo ali Tolmin. Nobena ovira ne more odtehtati te svobode!

Ste v šoli veljali za težavnega, ker se niste želeli podrediti sistemu?

Imam socialni čut, ni mi vseeno za sočloveka, ni mi vseeno za skupnost in kot tak sem bila vedno zavora v kolesju. Nikoli nisem bil njihov, tudi dandanes ne, saj me ne povabijo niti na televizije, niti da bi sodeloval pri kakem scenariju, niti me ne vabijo na prireditve …

Sem črna ovca v tej slovenski družini, ampak me to ne ovira. Ponosen sem na to, kar sem.

Mislite, da so vas zaznamovale tudi vaše vloge posebnežev?

Pri nas je žal tako, da če si komercialen, če te imajo ljudje radi, si nekaterim nevaren, ker njih ljudje nikoli ne bodo imeli radi, in zato si trn v peti. Zato te ne jemljejo resno, nate gledajo zviška. Ampak če je to cena uspeha, da že 30 let polnim dvorane, da so moji filmi med najbolj gledani, da so moje predstave razprodane, da moji teksti razveselijo ljudi, potem plačujem še nizko ceno!

Že razmišljate kdaj o pokoju?

Ne, to ne, saj imam že za naslednjih 10 let razdelane projekte, potem pa mogoče počasi res malo izprežem, bomo videli …

Ali šele na premieri predstave, ko vidite odziv občinstva, veste, ali bo to uspešna ali ne?

Ko sem dobil idejo za tekst predstave Visoka napetost, sem vedel, da je to zelo zanimiv material, saj tako resne teme, kot je neplodnost para, še nihče ni postavil v okvir komedije. Predstava je lahkotna, zabavna, mi je pa prijateljica, ki se ukvarja s svetovanjem, rekla, da še ni bila na predstavi, ki bi o tako resni temi govorila tako zabavno in hkrati ponudila toliko rešitev. Rekla je, da bi predstava morala biti predpisana kot del vzgojnega načrta …

Dobro, da si sploh upate šaliti iz take teme! Zdi se mi, da imajo komiki danes že velike težave, ker je javnost zelo občutljiva tudi pri humorju. Pričakuje se določena politična korektnost …

Tabuji so, vendar se umetno ustvarjajo. Problem je, da politika sama ni korektna, saj politiki zavajajo, natolcujejo, lažno obtožujejo, kradejo, se gredo elitizem, delijo nas na pol, zanemarjajo podeželje … Politika počne kup katastrofalnih napak, pa vendar v medijih še nismo slišali, da bi bila politika nekorektna. Nam pa ves čas mečejo naprej, da bi se še bolj samocenzurirali in bali povedati stvari take, kot so. Ampak mene to nikoli ni oviralo. Vedno sem bil na strani ljudi in resnice in sem si to upal povedati naglas. Včasih je levica marširala ob boku z delavci, obuta v škornje, okovane čevlje, danes pa se sprehaja v lakastih čeveljčkih in mokasinčkih in v vpregi s kapitalom igra monopoli za naš denar. Seveda desnica ni dosti boljša, je pa res, da v času, ko je ona na oblasti, podeželje malo bolje prosperira. Sicer pa ne verjamem ne enim ne drugim. Ljudje pa jih vsakič znova spet izvolijo …

Miran Juršič

Pa saj tudi če izvolimo nekoga novega, se hitro izkaže, da ni neke razlike …

Seveda ni, ko pa imamo pri nas redno zaposlene, ki te ovirajo, saj nalašč ne naredijo stvari, ki bi jih morali ali vsaj zavlačujejo. V takem primeru ne moreš ničesar spremeniti. Ljudje velikokrat pravijo, kako se je v štirih letih vse uničilo, jaz pa pravim: če se lahko v štirih letih vse uniči, bi se moralo v štirih letih tudi vse urediti! Samo prave ljudi bi potrebovali. Problem je, da se noben zdravorazumski človek, strokovnjak na nekem področju ne bo šel tega, dokler je struktura zaposlitve taka, kot je. Ker se lahko na glavo postaviš, a če imaš pred sabo ljudi, ki so skorumpirani, ki gledajo samo na to, da bodo imeli zaposlitev za nedoločen čas in se držijo svojih stolčkov kot klop telesa, potem nimamo resne prihodnosti. V javni upravi in vladajoči strukturi bi morali narediti pravo rekonstrukcijo vsega. Ni dovolj, da se zamenja oblast, menjati bi morali tudi svetovalce, sekretarje, vse do nižjih uradnikov.

Ste glede prihodnosti pesimistični ali optimistični?

Nisem pesimist. Zavedam pa se, da imamo v zgodovini cikle. Kot je rimsko cesarstvo propadlo, ker je prišlo do kaotične perverzije, tako bo propadlo tudi vse to, kar imamo zdaj. Treba bo osmisliti, predrugačiti dojemanje sveta, odnos do zemlje, pa dati priložnost mladim. Oni so bolj odgovorni, imajo boljši odnos do narave, vrednote materializma jim ne pomenijo veliko, v nasprotju z nami, saj so nam prek medijev in reklam potrošništvo dobesedno vbrizgali v glavo. Mislim, da je treba čim prej mladim prepustiti odločanje.

Kako ste tako dobro spoznali mlade?

Na festivalih imam vedno tudi delavnice, z mladimi snemam, pa tudi otroka imam. Ker imam fanta in dekle, lahko vidim tudi razlike med njima.

Ja, čudovito družino imate. Mene predvsem fascinira, da ste svoji ženi že prvič, ko ste jo videli, rekli, da bo vaša! Kako ste to vedeli?

Ja, to začutiš in veš. Življenje je v resnici blazno preprosto, samo mi ga zapletamo, v vsaki zadevi iščemo neka posebna znamenja, razlage … Ampak nepotrebno! Ko se zgodijo prave stvari, to človek začuti in ponotranji. Za to ne potrebuješ jasnovidcev, astrologov, psihologov – to veš. V življenju prideš na tretji peron, ko pride vlak, stopiš vanj in upaš, da gre v pravo smer. In to je to! Ni treba veliko filozofirati.

Se torej strinjate s tistimi, ki pravijo, da je depresija bolezen onih, ki imajo preveč časa?

Depresija je zahrbtna bolezen in je ne privoščim nikomur. Imel sem nekaj prijateljev, ki so imeli težave … Verjetno je odvisno od karakterja. Jaz sem flegmatik, pozitivec, optimist. Depresija bi verjetno težko našla moj naslov. Imel sem tudi težke trenutke, nisem pa bil še depresiven. Dvakrat se mi je posel zalomil do te mere, da sem bil v resni finančni stiski, saj je bilo treba preživeti družino. To se ni zgodilo zaradi moje krivde ali napake, ampak zaradi razmer na trgu in goljufivih partnerjev v poslu. Sicer pa vsaka kriza najprej udari po nas, po gledališču, saj nismo nujni za preživetje. Saj ste videli, kako je bilo med epidemijo, ko so nam dobesedno prepovedali delati. Takrat se je videlo, koliko vodilnim strukturam pomenita kultura in umetnost. Nas pač nihče od njih ne pogreša.

Jure Klobućar/MPA

Kako pa gledate na to, da se danes najbolj nagrajuje pohlep?

Odkar so si stari Feničani izmislili denar, se je mogoče vse »zmeniti«. Pravijo, da ga ni, ki ne bi bil podkupljiv, odvisno je samo od vsote, ki mu jo ponudiš. Ljudje se ne zavedajo, da boš, ko greš na goro in ko se boš z nje spuščal, srečeval iste ljudi. Pa da je blazno težko umirati, če nimaš čiste vesti … Verjamem v to, da če ne umreš čiste vesti, se ne moreš transformirati v neko čisto dušo za naslednje življenje, in to karmo nosiš s sabo. Kazen te čaka prej ko slej, tebe ali tvoje bližnje! Največjo težavo vidim v tem, da se pri nas prodajajo za drobtine. To je res pomilovanja vredno. Če se že greš umazane igre, imej vsaj res visoko ceno! Oče poštenjak je rekel sinu: Sin, edina vrednota, ki jo imamo, je poštenje in ne prodaj ga za manj kot milijon mark!

Koliko pa vi cenite sebe?

Vem, da sem korekten, da znam nagraditi ljudi, ki svoje delo dobro opravijo, vem tudi, da se ne zanimam za tuja življenja, da ne sprašujem intimnih stvari in me trači ne zanimajo. Brigam se zase, delam stvari, da preživim svojo družino in jim poskušam omogočiti stvari, ki se mi zdijo nujno potrebne.

Kakšen luksuz si torej privoščite v vaši družini?

Za nas je luksuz, da se kam odpravimo skupaj, da imamo prosti čas. Luksuz, ki ga privoščim otrokoma, je tudi to, da nikoli ne bom odklonil, ko me prosita za denar za izobraževanja, udejstvovanja, šport, knjige, izlete, potovanja.

S čim sta vas presenetila otroka?

Vsak dan me presenečata. Predvsem s tem, kako se jima širi polje radovednosti, kaj ju zanima danes, kaj pa jutri, včeraj. Zelo sta radovedna, pa znata zdravorazumsko gledati na stvari.

Kako pomembno se vam zdi, da družina ostane skupaj?

To je najpomembnejša stvar, kar jih je, ker je družina sidro. Žal je vse več ločitev, saj se ljudje ne znajo niti poslušati niti potrpeti. Ogromno je ločitev zaradi tega, ker je nekomu propadel posel in potem čez noč postane malha prazna. Partnerji gredo narazen, ker so bili vajeni nekega standarda, ampak vsak posel, ki propade, se da pripeljati tudi nazaj oziroma se spraviti v novega.

Kako vi skrbite za zakon?

Prvi pogoj je, da partnerja spoštuješ, potem je vse lažje. Danes je veliko nespoštovanja, ljudje se nimajo zares radi. Živimo v času, ko je vse hipno, trenutno, dosegljivo. Danes ni problem imeti vsak dan drugega partnerja – greš ven ali pa ga samo poiščeš na telefonu, pa je … Ampak problem je biti sam, ko si starejši – to je udarec. Preživeti starost sam pač ni ravno najboljše.

Številni se zelo trudijo, da bi bili večno mladi in verjetno o starosti nočejo niti razmišljati …

To je tudi posledica drugačnega življenjskega sloga. Nekoč je na eni kmetiji živelo po 30 ljudi skupaj. Ko si se rodil, si bil v isti sobi kot drugi, torej so bile na kupu različne generacije. Danes pa se rojevamo in umiramo v bolnišnici sami. Zato se ne čudim, da je ljudi strah tako rojstva kot smrti. Namesto da bi smrt sprejeli kot del življenja, kot cikel, kjer pridemo, naredimo svoje, se poslovimo in se še kdaj vrnemo, ljudje temu pripisujejo vse mogoče in se potem bojijo.

Česa je vas strah?

Bojim se predvsem, da bi otroci odraščali v okolju, kjer ne bi videli nobenih možnosti, da se lahko razvijejo, da uresničijo svojo voljo, da živijo svoje sanje, da lahko zaupajo ljudem. Strah me je, da bomo prišli v fazo družbe, ko se bo to porušilo. Ko smo živeli v komunizmu, čeprav hudo obtoževanem, ni bilo nobenemu mlademu prav zares zelo hudega. Danes pa je žal drugače …