OBRAZI

Ampak Nedeljom u 2 je postala kultna oddaja. Aleksandar Stanković pa prava avtoriteta. Novinar, pisatelj in pesnik je konec minulega leta v Ljubljani predstavljal svojo knjigo z naslovom Depra. O svojih izkušnji s to boleznijo je napisal pesmi in tekste, ki se dotaknejo, saj zna z besedami. O tem se lahko prepričate tudi v najinem pogovoru.

Decembra ste v Ljubljani predstavljali knjigo Depra. Kako dobro poznate slovensko prestolnico?

Enkrat ali dvakrat na leto pridem v Ljubljano. Včasih poslovno, včasih zasebno. Ne bi mogel reči, da sem prav domač, ampak saj v resnici nikjer nisem domač. Zame je tudi Zagreb nepoznano mesto. Seveda ni težava v Zagrebu, ampak v meni. V velikih mestih se ne počutim dobro. Zame so idealna naselja in kraji z manj kot 50 tisoč prebivalci.

Na predstavitvi knjige, ki jo je vodila Miša Molk, je bilo veliko ljudi. Opazila sem, da ste številne poznali. Tudi Vlado Kreslin in Zoran Predin sta vas lepo pozdravila, pa z Mišo ste delovali prijateljsko. Kdaj so se spletle te vezi?

Vlada Kreslina sam pravzaprav tisti večer prvič videl oziroma spoznal, Predin pa je bil že dvakrat moj gost v oddaji Nedeljom u 2. Oba zelo cenim, tako kot tudi Mišo Molk, pri kateri sem pred kakšnimi petimi ali šestimi leti gostoval, ko je vodila oddajo. Miša je tudi tokrat odlično izpeljala pogovor, tako da sem res užival.

V oddaji ste imeli poleg Zorana Predina še nekaj slovenskih gostov. Smo Slovenci zanimivi za vaše gledalce?

V času, ko sta bili Hrvaška in Slovenija v slabih političnih odnosih, so bili zelo zanimivi. Takrat sem pogosteje vabil goste iz Slovenije, predvsem da bi pomirili situacijo, saj so bile napetosti med Hrvaško in Slovenijo zelo sforsirane. Zdaj, ko so razmere boljše, imam manj slovenskih gostov, kar pa ne pomeni, da ne bom koga že prav kmalu poklical.

Pravite, da ste želeli z gosti umiriti napetost v družbi. Ali torej verjamete, da imajo mediji še vedno dovolj vpliva, da kaj spremenijo?

Mediji imajo v nekaterih primerih veliko moč. Ne verjamem, da mi je z vabilom Ratku Poliču, Petru Vilfanu in Zoranu Jankoviču uspelo spremeniti šovinistično razmišljanje nekega dela gledalcev, mi je pa vsaj uspelo narediti oddajo, ki apelira na zdrav razum, da se spoštujemo in cenimo, ne pa sovražimo.

Je za oddajo koristno, da ste s svojimi gosti v dobrih odnosih?

Ko sem gostil politike, sem se izogibal zasebnih srečanj z njimi. Vedno sem se bal, da bi v njih prepoznal »ljudi« in bil zaradi tega v pogovoru z njimi bolj nežen. Niti enega prijatelja nimam med politiki in verjetno bo tako tudi ostalo. Ne zato, ker bi bili politiki slabi ljudje, ampak sem prestar, da bi pridobival nove prijatelje. Sicer pa sem s kakšnimi gosti, ki delujejo na drugih področjih, ne v politiki, lahko v dobrih odnosih, kaj več od tega pa ne.

Ali to pomeni, da zelo pazljivo izbirate ljudi, ki jih spustite v svojo bližino?

Res je. Imam tri prijatelje in četrtega ne potrebujem. Težko je z več kot toliko ljudmi v življenju vzdrževati res pravi prijateljski odnos.

V knjigi pišete o depresiji, s katero se borite že leta. Pa vendar ste kljub bolezni vsako nedeljo vodili oddajo. Pišete, da vam je tudi terapevtka svetovala, da delate. Me pa zanima, ali mislite, da je vodenje oddaje imelo negativen vpliv na vaše stanje? Morda zaradi adrenalina, ki naraste pred kamerami. Ali ker ste morali igrati, da se počutite dobro, čeprav se niste, saj gledalcev ne zanima, v kakšnem stanju je voditelj …

Prepričan sem, da je dejstvo, da že 25 let vodim oddajo Nedeljom u 2, precej zaslužno za mojo diagnozo klinične depresije. To je težko delo. Toliko let voditi politični pogovorni šov, v katerem polemiziraš z gosti, mora pustiti neko sled na voditelju. Pri meni je to depresija, vendar se ne pritožujem. Moj posel je zahteven, vendar lep. Rad govorim z ljudmi, zato ne bi počel drugega. Kar pa se tiče skrivanja bolezni, je verjetno tudi to vplivalo na zdravje, čeprav bolj ali manj vse depresivne osebe glede svoje bolezni niso prav odprte in ne razlagajo vsem, da imajo depresijo, tako da sem bil v tem smislu čisto povprečen bolnik, ki se trudi bolezen skrivati pred svetom.

Vaše delo je res težko. Pa vendar ima javnost navadno vtis, da je voditi pogovor preprosto. Vas moti, ker večina ne razume, koliko dela je vloženo v dobro oddajo?

V osnovi me moti, vendar se s tem ne ukvarjam. Ljudje verjamejo v tisto, kar imajo sami za resnico, čeprav o tem nimajo nobenega pojma, in tako pač je. Prizadene me mnenje ljudi, ki jih cenim, moje družine in prijateljev. Mnenja drugih pa se me nič kaj dosti ne dotaknejo.

Depresije je z leti vse več. So razlog tudi razmere v medijih in družbi – ves čas imamo krizne situacije, vojne, podnebne spremembe …?

Preveč komunikacije in preveč informacij zagotovo povzroča zmedo v naših glavah. Vse to je treba nekako sprocesirati, ločiti resnico od laži, manipulacijo od dejstev. Po drugi strani je imperativ moderne družbe uspeh za vsako ceno, kar pri številnih zahteva svojo ceno. Od malih nog nas učijo, da v življenju nismo ničesar naredili, če nimamo v garaži BMW, hiše na morju in vsaj 100 kvadratov v mestu. Kdor ni tega prislužil do 50. leta življenja, po merilih današnje družbe ni uspešen.

Kako gledate na to, da danes najbolje uspeva najbolj pohlepnim? Da nekatera podjetja dobesedno iščejo psihopatske osebnosti za vodstvene položaje, saj bodo poskrbele za maksimalni dobiček?

Ko profit postane smisel sam po sebi, kar je pogosto, menedžerji morajo biti psihopati. V svetu, kjer se vse podreja denarju, ljudje niso pomembni. Tako je v kapitalizmu že 200 let. To me ne preseneča. Seveda so tudi menedžerji, ki imajo »človeški« obraz, ampak svet je tako sestavljen, da v korporativnem načinu razmišljanja ni veliko razmišljanja o empatiji in solidarnosti. Samo profit!

Obrazi

Kako pa vi ocenjujete svoje dosežke? Ste zadovoljni, se imate za uspešnega? Kakšna so vaša merila?

Moja merila niso visoka. Po nekem povprečnem razmišljanju sem uspešen. Zame je najbolj pomembno, da moja soproga in otroka zame lahko rečejo, da sem dober soprog in oče, to s poslom pa je bonus. Sam sem s svojim delom zadovoljen, upam, da je tudi delo zadovoljno z mano. (nasmešek)

Kakšna je bila Bačka Topola, ko ste bili otrok, in kakšna je zdaj?

Ne spomnim se, kakšna je bila, saj smo se zelo hitro preselili v Subotico, ki je malo večje mesto. Mi je pa mama rada pripovedovala, da je bilo to majhno naselje, kjer si moral zgodaj vstati, če si želel kruh iz lokalne pekarne. Pozneje sem bil tam samo še enkrat in sem videl, da je to še vedno majhno naselje, nisem pa preverjal, kako je s kruhom in pekarno …

Rekli ste, da je za vas Zagreb prevelik. Ste razmišljali, da bi se vrnili v Subotico ali Karlovec, kjer ste tudi živeli z družino v mladosti?

Mislim, da bi bil Karlovec prav idealen zame, ali pa kakšno drugo manjše mesto. Torej mesto, kjer bi lahko povsod šel s kolesom, pa da ima kino, bolnišnico, trgovski center in veliko zelenja. To je zame dovolj.

Študirali ste pravo. Ste kdaj obžalovali, da niste postali odvetnik?

Ne, ni mi žal. Novinarstvo je lep posel. Verjetno bi se znašel tudi v odvetništvu, ampak me je pot odpeljala v drugi smeri in zdaj ni obžalovanja.

Zakaj ste šli po študiju na radio?

Živel sem z mamo samohranilko in sem moral po koncu študija prinašati denar v hišo. V odvetništvu se to ne bi zgodilo še leto dni, saj so odvetniški pripravniki v tistem času na Hrvaškem prvo leto delali samo za staž in socialo, plače pa v tem času niso dobivali. Zato je ta možnost odpadla. Po fakulteti sem sicer imel še eno možnost – lahko bi se zaposlil kot poklicni pevec v zboru Hrvaškega narodnega gledališča (HNK), vendar je tudi ta možnost odpadla, ko sem izvedel za avdicijo na radiu in bil tam sprejet. Od takrat sem v novinarstvu, ki me je vedno zanimalo, tako da nihče od mojih prijateljev ni bil presenečen, ko sem povedal, kaj delam.

Za oddajo, ki ste jo takrat vodili na radiu, ste bili prvič nagrajeni. Še poslušate radio, ga pogrešate?

Radio poslušam iz navade, najpogosteje v avtu. Ne pogrešam dela na tem mediju, saj sem že davno obrnil list, kar pa ne pomeni, da nekega dne ne bi spet delal na tem mediju. Nikoli ne reci nikoli …

Zakaj ste vzljubili delo pred kamero?

Očitno imam v sebi neko ekshibicionistično nagnjenje, sicer gotovo ne bi bil četrt stoletja pred kamerami. Rad imam interakcijo z gledalci, všeč mi je, da »po malo« spreminjam svet okoli sebe, kar omogoča televizijska oddaja. To sem spoznal zelo kmalu. Ko rečem, da spreminjam svet, ne mislim na velike stvari, ampak da lahko pomagamo posamezniku, lahko vplivamo na koga, da spremeni mnenje … Zato je televizija res koristna.

Kako ste se privadili, da se gledate na zaslonu?

Zelo redko se pogledam, saj vedno najdem kaj, kar mi ni všeč pri sebi. Sicer sem bil na začetku oddaje veliko ostrejši, bolj nesramen, provokativen, ampak to verjetno izgine skozi leta. Zdaj sem spoznal, da včasih lahko dobiš več od sogovornika, če si vljuden in nepretenciozen, čeprav me tudi danes še kdaj »ponese«, da se spustim v bolj ostro polemiko, če vidim, da sogovornik iz mene oziroma gledalcev »dela budale«.

Že 24 let ste skoraj vsako nedeljo na malem zaslonu. Za večino je nedelja najljubši dan v tednu. Je tako tudi za vas, čeprav delate?

Nedelja je najbolj trapast dan v tednu in meni je bilo v zadovoljstvo, da sem vsako nedeljo lahko delal. V novi sezoni sem po 24 letih začel snemati oddaje, tako da je moja družina zdaj bolj zadovoljna, saj lahko z njimi preživim konec tedna. Sicer pa še mislim, da je – vsaj zame – nedelja popoln delovni dan.

Kakšne so vaše prioritete glede oddaje? Verjetno ne gre samo za dobro gledanost, ampak gre tudi za kakšno koristno sporočilo za družbo?

Če gledanost ne bi bila dobra, bi me uredniki že zdavnaj umaknili. Ampak ja, dobro ste ugotovili, pomembna mi je tudi družbena relevantnost oziroma da neke stvari v družbi popravljamo na bolje. Skozi oddajo se trudimo razvijati strpnost, empatijo za šibkejše in manjšine, trudimo se tudi družbene težave, ki so marginalizirane, postaviti pod žaromete … To se mi zdi pomembno.

Zakaj ste se odločili, da od te sezone ne gostite več politikov?

Naveličal sem se jih. In verjetno tudi oni mene, saj se tisti najbolj pomembni, kot sta premier in predsednik, niso več odzvali na vabilo za oddajo. Zakaj pa bi se? Oni imajo zdaj Facebook in X, tako da prek družbenih medijev neposredno komunicirajo s podaniki. Le kaj jim bo televizija? No, malo pretiravam. Spoznal sem, da bi morda v drugem delu svoje kariere lahko dal več tej skupnosti, v kateri živim, če bi se začel bolj posvečati anonimnim ljudem, ki imajo pomembne življenjske izkušnje, ki so zanimive tudi za gledalce. Za zdaj je odziv zelo dober, gledalci so se dobro odzvali na spremembo, seveda pa so tudi takšni, ki pogrešajo politični šov.

Imate občutek, da so vsi politiki enaki?

Seveda niso vsi enaki! Imamo poštene in nepoštene, simpatične in nesimpatične politike. Problem s politiki je, da morajo že po definiciji svojega posla biti neiskreni v odnosu do medijev. Ves čas nam želijo »prodati« svojo zgodbo. Vi, torej novinar, pa bi morali priti do resnice. To sem počel dolga leta, pa sem se očitno utrudil. Ne da se mi več. Raje gostim ljudi, ki manj »prodajajo« in več pripovedujejo.

Kako gledate na to, da po vsem svetu prihaja na oblast vse več ekstremnih desnih politikov?

To je cikel – malo desno, malo levo. V času krize so vedno v prednosti desni politiki. A do zdaj smo imeli prevlado levice, pa kljub temu po svetu besnijo vojne …

Vas skrbi, da se družba vse bolj radikalizira?

Pa ja. Ne maram izključevanja in radikalizma. Seveda smo to lahko pričakovali zaradi velikih migracij in očitne hegemonije ZDA v svetu. Ko bi se družbena bogastva bolj enakomerno razporejala, če delavce v tretjem svetu multinacionalna podjetja ne bili tako izkoriščala, ko ne bi ZDA celemu svetu vsiljevale svoje verzije demokracije kot edine pravilne, bi bila zemeljska krogla malo bolj srečen prostor za življenje. Tako pa smo, kjer smo.

Imate kakšno rešitev? Se vam zdi, da bi morali bogastvo omejiti – na pet ali 50 milijonov, samo da bi bila neka meja, saj najbogatejši ves čas tekmujejo, kdo bo postavil nov rekord?

Ne poznam rešitve in sem glede tega zelo pesimističen. Človek je človeku volk in žal tu ni pomoči.

Spremljate družbene medije?

Samo toliko, kot jih moram zaradi oddaje. Nisem zadovoljen z dejstvom, da nihče ne regulira vsebine na družbenih medijih, da so tako postale središče najhujšega širjenja rasizma, nacionalizma, mizoginije … in da na vsem tem neki posamezniki služijo strašno velike denarje.

Nekateri res ogromno služijo, drugi pa komaj preživijo s plačo …

Ja, razporeditev bogastva v družbi je res skrajno nepravična in razlike med siromašnimi in najbogatejšimi se povečujejo. Mi imamo srečo, da živimo v delu sveta, kjer je solidarnost še kolikor toliko izražena. Poglejte samo največjo državo sveta Indijo in razlike tam. Poglejte afriške države, nekatere azijske …

Kako pa gledate na to, da imamo vse več podkastov, da si torej vsi želijo snemati intervjuje – torej opravljati naše delo. Po drugi strani pa novinarstvo izgublja vrednost in ugled?

Kakovost se bo vedno prepoznala. Res je zdaj moda, da imajo vsi podkaste, in naj jih imajo, kar se mene tiče, samo da ne širijo sovraštva in izključevanja. Naj cveti tisoč rož. Večina od njih bo tako in tako enkrat uvenela …

Nekoč so imeli mediji večjo moč. Spomniva se samo afere Watergate, ko je zaradi novinarske zgodbe Nixon moral zapustiti predsedniško mesto. Danes je drugače, se strinjate?

Hmmm, morda pa niti ne. V Hrvaški ima raziskovalno novinarstvo precej veliko vlogo v korekciji oblasti. Če se ne motim, gre pri 90 odstotkih kazenskih procesov proti politikom in tajkunom zasluga ravno novinarjem. Novinarji odstavljajo ministre, župane, odkrivajo afere parlamentarnih zastopnikov … Glede tega novinarstvo ni v krizi. Problem je, da so danes novinarji izkoriščani bolj kot kadarkoli. Delajo za zelo nizke plače, sindikalne pravice so manjše kot pred desetletjem, pogosto nanje pritiska oblast, dostikrat ostanejo brez dela, saj ni neke varnosti. Ne bi pa mogel reči, da ni raziskovalnega novinarstva, ampak prav nasprotno – danes ga je celo več kot prej.

Zaradi oddaje ste vi osebno prava blagovna znamka. Kako pa gledate na to, da danes večina poskuša iz sebe narediti znamko?

To je normalno. »Delo, to sem jaz.« To bi vam radi sporočili vsi ti vplivneži, youtuberji in podobni. Ljudje iščejo svoje mesto pod soncem. Nekateri ga najdejo, drugi ne. Mene to ne moti. Motijo me samo ljudje, ki brez kazni širijo sovraštvo na družbenih medijih.

To je res velika težava. Mislite, da se bo to dalo ustaviti, ko pa je tehnologija vedno dva koraka pred zakonodajo?

Mislim, da bi se lahko rešilo, vendar je večinsko mnenje, da bi se s tem omejila svobodo govora, tako da sem s svojim razmišljanjem v manjšini. Seveda bi se z drastičnimi kaznimi sovražni govor, šovinizem ali rasizem na družbenih medijih lahko zelo omejil, ampak kot vidim, si tega nihče ne želi. V nekaterih državah so poskušali, ampak jim ni uspelo kaznovati Zuckerberga ali Muska zaradi takih pojavov.

Omenili ste, da ste bili na začetku bolj ostri do svojih gostov v oddaji. Je tudi to posledica staranja, saj mlajši stvari vidijo bolj črno-belo, z leti pa postanemo bolj strpni?

Ja, gotovo! Ostarel sem in prišel k pameti!

Kaj pa je najboljše pri staranju?

Samo to, da si bolj izkušen in s tem bolj pameten. Pa prav nič drugega.