Miran Juršič MPA

Bronja Žakelj je Sloveniji dobro poznana po svojem prvencu, avtobiografiji Belo se pere na devetdeset, ki ga je pisala skoraj desetletje, v njem pa je iskreno opisala svoje otroštvo, ki je bilo zaznamovano z nizom bolečih dogodkov: spopadala se je z mamino in bratovo smrtjo ter lastno diagnozo raka. Prejela je nagrado kresnik za najboljši roman leta, še danes pa roman velja za eno največjih slovenskih knjižnih uspešnic, ki je doživela kar devet ponatisov. Zgodbo bomo kmalu lahko videli tudi na velikem platnu, film bo režiral Marko Naberšnik. 

Kako se počutite, ko svojo osebno zgodbo, ki ste jo zapisali v knjigi, pretvarjate v film, pri katerem sodelujejo tudi drugi ljudje?

Za avtorja je verjetno nekaj najlepšega, če njegovo delo nekoga zanima, če nekdo v njegovem ustvarjanju najde navdih za svoje ustvarjanje. To je redek privilegij. Pri meni so bili na začetku sicer res določeni pomisleki, saj ne gre za fikcijo, ampak za avtobiografijo, kar prinaša neko odgovornost. A ko se odločaš, je tako, kot je pri večini takih stvari – pomembno je, koga imaš na drugi strani, koga spuščaš v svoj svet. 

Je sploh mogoče filmsko upodobiti vsa ta razmišljanja, doživljajske trenutke, občutja, ki jih opisujete v knjigi?

Film ni roman v slikah in bolj ko me to ljudje sprašujejo, bolj se mi zdi, da v resnici primerjava med knjigo in filmom sploh ni smiselna, čeprav se o njej pogovarjamo vedno, ko gre za ekranizacijo literarnega dela in čeprav sem se z njo na začetku ukvarjala tudi sama. Gre namreč za dve zelo različni polji ustvarjalnosti in vsako prinaša svoje lepote in svoje izraze. Vse, kar je v romanu, je nemogoče upodobiti tudi v filmu, redukcija je pri adaptaciji neizogibna.

Miran Juršič MPA

Kako pa se je vračati k zgodbi in jo predelovati v scenarij – se vas kateri deli še vedno dotaknejo, v vas zbudijo čustva?

K zgodbi se nikoli nisem vračala, saj je nikoli v resnici sploh nisem zapustila, ker smo se s filmom in scenarijem začeli ukvarjati že isto jesen, ko je knjiga izšla. Sicer pa seveda, še vedno se me dotaknejo stvari.

Včasih me kaj preseneti in sune tja nekam v pleksus povsem nepričakovano in zelo močno.

Lahko je, če govorimo o filmu, to samo pogled igralca, gesta igralke, kuhinja na Vojkovi, moj temperaturni list, mamina majica z narisano laterno … take male stvari. Lahko pa je to tudi klic očeta nekje v prvih tednih snemanja, očeta, ki reče, naj pridem iskat Rokovo plezalno opremo, za katero sploh nisem vedela, da jo ima. Očeta, ki reče, da jo bo posodil za film, da jo čuva že ves čas, že vseh 32 let. In da tudi on misli na Roka, da nanj ne mislim samo jaz …

Belo se pere na devetdeset je knjiga, ki se loteva vprašanj smrti, bolezni, žalovanja ... ljudje se lahko v njej najdejo, se poistovetijo z vami in dobijo občutek, da niso sami. Naša družba je glede teh tem precej zaprta, smrt je tabu, kar lahko vodi v osamljenost. Se tudi vam tako zdi?

Smrt je danes, tako kot tudi nekatere bolezni, gotovo tabuizirana tema. Potiskamo jo stran, umikamo iz naših življenj, nepoznana nam je, tuja, kar le poglablja strah pred njo. Nekoč je bila smrt javna zadeva, danes pa je ob negovanju individualizma in poudarjanju neodvisnosti bolj ali manj oseben, v najboljšem primeru družinski problem, saj pravih skupnosti ni več. In človeku samemu s tako težo ni lahko. Ne tistemu, ki odhaja, ne tistemu, ki ostaja.

Še sploh ker vere v posmrtno življenje skoraj ni več, ker je ekonomski kapital nadomestil simbolnega, ker razum in znanost ne moreta dati utehe, ki jo je prinašalo imaginarno.

Miran Juršič MPA

Vsi tisti mehanizmi, ki so nas skozi vso človeško zgodovino varovali pred strahom pred smrtjo v naši družbi ne obstajajo več, zato je najbrž res, kot trdijo številni, da človek pred obličjem smrti še nikoli prej ni stal tako preplašen in tako sam.

Kakšno pa je trenutno vaše zdravstveno stanje?

Po mojem prima. Sem pa po zadnji operaciji karcinoma na izvodilu trebušne slinavke potrebovala kar nekaj let, da sem razumela, da svojega telesa ne morem vreči na finto in da se pač moram sprijazniti z nekaterimi omejitvami. To je bilo ravno obdobje, ko je knjiga izšla, jaz pa bi bila povsod in sem povsod tudi bila. Vse skupaj je bilo krasno, a me je tudi izčrpavalo, morala sem hoditi na infuzije in na onkološkem so mi takrat rekli, da jih zelo skrbi zame in naj se ustavim, drugače se ne bo dobro končalo. No, in sem se ustavila in zdaj sem okej.

Kako danes gledate na bolezen? Prinaša namreč toliko bolečine, prilagoditev v življenju, po drugi strani pa polnite srca ravno s svojo resnično zgodbo ...

Če govorimo o težki bolezni, gre tu prav gotovo za izgubo – ne samo izgubo zdravja, temveč lahko tudi za izgubo mesta – v službi, v družbi, v družini.

Ko si bolan, si pogosto odplaknjen nekam v stranski rokav in ukalupljen v pričakovanja družbe, ki določa nenapisana pravila, kako se moraš vesti ti in kako se morajo vesti vsi okrog tebe.

Gre za igro vlog, ki jo je tistemu, ki je bolan, težko igrati, težko se je namreč ves čas pretvarjati, da si dobro, da si močan, da se ničesar ne bojiš. Močan moraš biti zase in za vse okrog sebe in to te izčrpava.

Družba ti ne pusti nobenega odklona, nobenega zdrsa, a ko si bolan, se tudi bojiš, te je tudi strah, imaš dvome, zato je bilo vsaj meni vedno najbolj v uteho, ko je bil na drugi strani nekdo, ki je moje stiske sprejel, jih razumel, mi dal pravico do vseh čustev, ne glede na to, kakšna so v tistem hipu pač bila. Mislim, da se moramo o vseh teh vprašanjih, pa naj gre za bolezen, smrt ali žalovanje, pogovarjati odkrito, brez filtrov, brez klišejev. To sem poskušala narediti tudi v svoji knjigi in mislim, da je bilo prav to, da sem stvari opisala takšne, kot so, in ne takšne, kot naj bi bile, prispevalo k temu, da se je v moji zgodbi našlo tako veliko ljudi.

Celoten pogovor je bil objavljen v junijski številki revije Obrazi (06/24). Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

Miran Juršič MPA