Mateja J. Potočnik

Kakšne spomine imate na prvo srečanje s Tilnom Artačem? Kakšen je bil vaš prvi vtis?

To je bilo pred tremi leti in Tilen je bil zelo profesionalen, jasen, fokusiran. Ko sva se srečala, nisem imela treme. Morda tudi zato, ker sem prej že delala z Igorjem Bračičem in Juretom Karasom. Tega poznam še iz srednje šole in KUD-a, tako da sem prišla v udobno in domače okolje. Sicer pa sem na RTV delala pri oddaji Štafeta mladosti, pa sem vedela, kako deluje televizija. Pri mojem poslu se velikokrat znajdeš v nepredvidljivih okoliščinah, hkrati pa tudi kamera sploh ne prenese prevelike treme. Greš ali pa ne greš. S Tilnom sva se pozdravila, poklepetala in sem šla, saj sem imela veliko dela. Tempo oddaje je brutalen. Včasih ni časa za nič.

In kakšne vezi so se spletle med vama?

S svoje strani lahko rečem, da ga zelo cenim, spletla sva prijateljske vezi. Nekaj pomeni že to, da si toliko časa skupaj. Med ustvarjanjem sva prestala številne stresne situacije. In ko je kaj narobe, te to poveže. Postala sva tesna kolega v najboljšem možnem smislu.

RTV SLOVENIJA

Nam lahko zaupate skrivnost vajinega ujemanja?

Oba sva še kar velika perfekcionista, oba ceniva trdo delo, nisva zadovoljna s povprečnim, to naju zelo poveže. Zato se tudi dobro ujameva.

Oba na intuitivni ravni razumeva to norost imitacije in igre. Ni se nama treba niti pogledati, se čutiva. 

Na televiziji delujeta kot dobro uigran voditeljski tim. Ali med vama kdaj pride tudi do kratkih stikov? Kako to presežeta?

Vedno sva fokusirana na rezultat, to je tudi eden od razlogov, da mi je Tilen tako všeč. Oba znava ego potisniti zelo v ozadje in dati v ospredje to, da nastane nekaj dobrega. Celotna ekipa je zelo izurjena, imamo zdresirane ege. Saj ima kdaj kdo kakšne svoje muhe, vendar smo vsi osredotočeni na rezultat. Zato mi je tako všeč ustvarjati to oddajo.

Mateja J. Potočnik

Kako ste se sploh znašli v njej?

Povabilo je prišlo – po naključju. Iskali so žensko, komičarko (naj navržem, da jih še vedno), ki bi se pridružila ekipi. Pa tudi na splošno je manj žensk v javnem prostoru in medijih, velikokrat pa je tudi slišati, da ženske niso tako smešne … Žal gre tu za zelo trdovratno prepričanje, čeprav gen za komiko ni pogojen s spolom. No, kot sem omenila, so iskali ženske, ki bi se pridružile oddaji. Name so se verjetno spomnili po naključju. Moj mož si je od Igorja Bračiča izposodil bas, klepetala sta in jaz sem čez čas dobila povabilo, če bi nastopila v skeču. Preden sem postala Tilnova sovoditeljica, sem eno leto nastopala v skečih.

Včasih so bili voditelji pred kamero urejeni samo od pasu navzgor, spodaj pa v spodnjicah. Kako je s tem pri vama?

Midva morava biti čisto urejena, ker imamo pult, pod katerim se vse vidi. Pa tudi stilistka Vesna Mirtelj je zagovornica tega, da mora biti voditelj urejen od glave do peta, ker se čuti ta njegova energija. Zato moram tudi imeti visoke pete. Razumem in spoštujem perfekcionistične pristope, čeprav mi je v petah grozno …. Je neudobno, ne moreš teči, lahko samo stojiš in si lep. (smeh)

Mateja J. Potočnik

Ob vodenju pa ste v oddaji tudi imitatorka. Kako to?

Prej se nisem nikoli ukvarjala z imitiranjem, nisem tip, da bi kar upodabljala druge … Veliko raje imam, da pridejo liki do mene spontano. Morda tudi zato, ker moraš biti pri tem res fokusiran, jaz pa imam rada, da so stvari odprte. Na začetku mi je bil to izziv, poleg tega sem imela zraven kralja imitacij, Tilna Artača, pa sem rekla, moram tako narediti, da bo vsaj približno dobro.

Tilen in Jure Mastnak imata neverjeten dar in veliko izkušenj na področju imitacije. Zdaj mi je zanimivo, da pridejo eni liki zelo hitro do tebe, za druge pa se moraš truditi dlje. Oboje je zame dragocen proces. Iz tistega, kar na začetku ne moreš tako zlahka, se na koncu veliko naučiš. Gre za imaginarni pogovor med tabo in realno osebo. Tehnike grajenja, po kateri delam, sem se učila v Firencah za gradnjo klovnovskega lika, podobna je imitaciji. Ko gradiš svojega klovna, v bistvu imitiraš samega sebe. Težko se je lotiti imitacije drugih, čeprav ti to veliko da. Gre za dialog med mano in tem drugim človekom. Vsi imamo svoje posebnosti, vsi smo »nenormalni«, v tem je lepota življenja.

Mateja J. Potočnik

Kako dojemate Urško Klakočar Zupančič? In Tanjo Fajon?

Sta različna pola. Tanja Fajon zelo kontrolirana, racionalna, načelna … Urška pa veliko bolj kaotična, čustvena, odprta … Zanimivo mi je držati obe v roki. Potem so tu neke nianse, s katerimi se igram, včasih so del mene, včasih pa del njiju … V eni fazi moraš spustiti, v drugi malo dodajati … Imitacija ni preslikava življenja, ampak je vedno tudi interpretacija.

Politika

Ženske smo zelo nevarne, če smo popolnoma emancipirane

Sem pa od Urške Klakočar Zupančič dobila tudi odziv: rekla mi je, da se preveč derem. (smeh)

Kako sploh nastaja oddaja Kaj dogaja? Koliko ljudi je potrebnih, da se gledalci potem vsak teden dobre pol ure valjamo od smeha?

Pri oddaji sodeluje kopica ljudi: od snemalcev, maske, režije, montažerja, scenografa, scencev, piscev, voditeljev, nastopajočih v skečih … Teden se začne tako, da se v ponedeljek dopoldne dobimo z Jernejem Celcem, Admirjem Baltičem, Robertom Petanom, Tilnom Artačem in Igorjem Bračičem ter prevetrimo teden, predvidevamo, kaj bi se lahko zgodilo in kaj se je. Naredimo hitro možgansko nevihto, kaj bi lahko bilo v oddaji. V torek se pišejo skeči, v sredo, četrtek in petek pa jih snemamo.

Nad vsem pa bedi urednica Maša Kljun. Ona je ključno lepilo nas vseh. Tudi ona je velika perfekcionistka, ki nam ne da dihati. Pa producentka Zalka Nemec. Vsi skupaj smo dobra kombinacija. Celotna ekipa diha z oddajo. Petek je precej dolg in naporen dan, oddaja nastaja iz rok v usta, mora biti aktualna. Spremlja dogajanje celega tedna. Tudi pred snemanjem se spreminja, kaj se bo gledalo v soboto. Dokler se ne konča snemanje, so spremembe potencialne.

Človek bi pričakoval, da se na snemanjih zabavate?

Takrat mora biti tišina. Ne moremo se krohotati. Imamo tesne časovne okvirje, zato se ne moremo prav posebej zabavati. Imeti moramo fokus. Če pa že pride do tega, da ne moremo več zdržati, je smeh dobrodošel, a ne preveč. Vsi uživamo v tem, kar delamo. Če se mi preveč zabavamo, se morda ne bi zabavali tisti, ki jim je namenjeno.

Mateja J. Potočnik

Se vam je že zgodilo, da ste se začeli smejati in se niste mogli ustaviti?

Enkrat sva imela s Tilnom na glavah ene čudne kape, pa sva prasnila v smeh … Včasih pa kakšne posnetke vidim šele, ko so končani. Pa ne veš, ali bodo smešni, saj nimaš povratne informacije občinstva. Težko je delati »na suho«.

Kdo poskrbi za vse iskrive domislice? Katere so vam najbolj smešne?

Glavni pisci Igor Bračič, Jernej Celec, Admir Baltič in Robert Petan, oni so glavni motor vseh skečev in teh je res veliko. Do določene mere smo odprti za improvizacijo. Najboljše stvari so kombinacija trdne strukture in iskrivih momentov. Na srečo so naši pisci odprti, dopuščajo te elemente živosti. Super je, ko je tekst tako briljanten, da stoji že sam po sebi in ima strukturo. Zmagovalna kombinacija so dober tekst in struktura ter preblisk med igralci.

Domači

Martina Švab: Fatalnost ni le zunanja podoba

Kako vam uspe ostati resni in profesionalno »prebrati« novice?

Tudi voditelj je en lik, ki ti pomaga. Ko sediva tam, imava persono, to nisva midva osebno. Tekst bereva že prej, kar je treba izsmejati, se to zgodi že prej … Če slišiš dvakrat isti vic, se ne smeješ vedno. Redki so vici, ki te redno nasmejejo.

Velikokrat pošteno pičite politike. Ste že dobili kakšne grožnje?

Ne. Če bi grozili satirikom, je to dokaj vprašljivo. Poslanstvo satirikov je nastavljati ogledalo, vsemu se moramo znati tudi smejati in ne preresno jemati življenja. Mi nismo resna informativna oddaja. Jasno je, da je oddaja satirična, subjektivna … V tem je tudi čar. Nihče ne trdi, da smo objektivna resnica. Tako da, vsaj kolikor vem, groženj do zdaj še ni bilo.

Vas je kdaj vleklo v politiko?

Ne, niti me to ne zanima, čeprav bi se lahko poistovetila s tem, da bi nekaj spremenila.

Ne bi pa šla v politiko, jaz spreminjam drugače. Vsi lahko spreminjamo svet okoli sebe.

Vse spremembe se ne zgodijo po politični poti, temveč se lahko sprememba že vsakodnevno, včasih s tem, da nekomu nameniš prijazno besedo ali da namesto avta izbereš kolo.

Celoten članek je bil objavljen v številki revije Obrazi (07/24). Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.