Jure Klobučar

»Ob svoji prvi rutinski mamografiji pred petimi leti sem dobila diagnozo rak na dojki. V prsih so mi namreč našli na desetine tumorjev.

V šoku pred amputacijo obeh dojk sem zbežala v Indijo za dva meseca, da se psihično sestavim.

Ta čas sem živela v ašramu, v tišini, asketsko in disciplinirano, vstajali smo ob štirih zjutraj in spat smo hodili ob desetih zvečer. Prav tako sem se v ašramu zdravila pri njihovem ajurvedskem zdravilcu, kup nekih zeliščnih napitkov sem morala uživati vsakodnevno in spila sem na litre kokosove vode. Ob vrnitvi sta bili moji dojki brez tumorjev, čisti kot solza. Za to »čudežno« ozdravitev nimam znanstvene razlage.

Čez tri leta se mi je rak ponovil na desni dojki, ravno v času covida, kar pomeni, da nisem mogla nikamor zbežati."

Mediaspeed

Pristala sem na operacijski mizi, odstranili so mi celo dojko (zdaj imam tam silikonsko), opraviti sem morala šest ciklusov kemoterapije, to je bilo res grozno obdobje, naslednji dve leti pa sem prejemala biološka zdravila, intravenozno na tri tedne.

Katarina pove, da pred prvo mamografijo ni imela nobenih posebnih simptomov, ki bi kazali na bolezen. »Razen močnega nočnega potenja, ki sem ga naivno pripisovala menopavzi. Drugače pa nisem čutila nobenih bolečin, nobene vročine nisem imela ali kakšnih oteklin, ravno nasprotno, bila sem v super kondiciji, zato je bila zame diagnoza rak še toliko večji šok.«

Njena izkušnja z zdravniki je bila odlična. »Res pa je, to priznam, da se nisem kar prepustila stihiji našega zdravstva, češ, kar bo, pa bo. Na polno sem lobirala, vsa svoja znanstva sem uporabila, da sem pristala pri naših najboljših zdravnikih, ki sem jim lahko zaradi njihove strokovnosti in izkušenj neomajno zaupala. Bila sem namreč v tretjem stadiju raka, naslednji korak je samo še paliativa. »Imate tako agresivnega raka,« mi je rekel onkolog: »da bi bilo za vas prepozno, če prišli čez dva tedna.«

Veliko stvari je v obdobju zdravljenja vrgla stran

»Psihične pritiske in negotovost je bilo celo težje prenašati kot bolečine po operaciji, kemoterapijo in biološka zdravila. Nekako sem vedela, da bo tega zdravljenja enkrat konec, strah pred smrtjo pa ne bo izginil, temveč bo vse večji. Ob tem me je med boleznijo zapustil še partner, kar niti ni tako neobičajno, žalostna statistika namreč pravi, da dve tretjini bolnic z rakom partnerji zapustijo med zdravljenjem raka. V nasprotnem primeru partnerje zapusti samo pet odstotkov žensk. Imela sem slabe in dobre dneve.

revija Jana

Ob enem takšnem slabem ciklusu sem v smeti zmetala dve tretjini svojih knjig, ki jih vlačim s sabo vse življenje. Češ, ko bodo pospravljali hišo za mano, bodo tako in tako vse vrgli v smeti. Kar je za nekoga diamant, je za drugega lahko samo navadna smet. Ja, veliko stvari sem v obdobju zdravljenja spucala, vrgla stran. Psihično me je zelo reševalo, ker sem takoj ob diagnozi začela pisati tedenske kolumne za revijo Jana, v teh iskrenih zapisih sem krvavela, pustila sem ves svoj strah, negotovost, bolečine ... Na papir sta se iz mene izlili vsa stiska in bolečina, potem sem se počutila mnogo lažje. Prek teh kolumn sem se povezala z mnogo ljudmi, ki prestajajo enako bolezen, mnogo so me naučili, podpiramo se, z nekaterimi se slišim skoraj vsak dan in podpora skupnosti, ki te razume, zelo pomaga,« je iskrena o svojem zdravljenju.

Glasba

Tanja Žagar bi, če bi lahko, izbrala Mikija brez družine

Estrada

Tina Gorenjak svari, da prava ljubezen ne boli

V neki ameriški raziskavi so ugotovili, da 90 odstotkov pacientov z rakom po zdravljenju ne spremeni bistveno svojega življenja. »Res je, da sem že prej sem živela precej zdravo, doma sem kuhala, redno sem se ukvarjala tudi z jogo, tako da tu velikih sprememb ravno ni. Zdaj si dovolim več počitka in spanja, ne jem industrijsko predelane hrane, sama si delam kozji sir in podobno. Bolj kot prej se izogibam stresu, drami, toksičnim odnosom in ljudem, ki mi samo pijejo energijo. Pa naučila sem se reči ne brez slabe vesti,« niza, kako se je spremenilo njeno življenje po diagnozi. »Rak je takšna bolezen, ki te prisili, da se postaviš na prvo mesto svojih prioritet. Če se ne, te bo pač pobral. Krepko sem morala sčistiti ljudi okoli sebe, ki so mi v glavnem samo škodovali, močno se izogibam stresu, kolikor se le da, ne delam preambicioznih načrtov in živim za danes. Kaj bo jutri, o tem ne razmišljam več. Kar bo, pač bo,« pove.

Youtube - posnetek zaslona

Vse se da preživeti, tudi raka, če imaš močno voljo

»Sem šolski primer, da se da vse preživeti, tudi raka, če imaš močno voljo. 

Najbolj pomembni so presejalni testi in samopregledovanje dojk, ne izogibajte se tem postopkom, četudi so vam zoprni.

Če že imate raka, ne skrivajte svoje bolezni, poiščite pomoč in ljudi, ki prestajajo podobno izkušnjo. Večino koristnih nasvetov o prehrani in načinu življenja sem dobila ravno od njih, in ne od zdravnikov. Ob tej diagnozi imate idealno priložnost, da se prvič v življenju postavite visoko na svoji lestvici prioritet (pred možmi, starši, otroki in sosedi), borite se zase in za svoje življenje, ker se nihče drug ne bo,« spodbudno sklene novinarka in pisateljica Katarina Keček.

Iz članka objavljenega v oktobrski številki revije Obrazi (10/24). Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.