Miran Juršič

Krošnje dreves poskrbele, da sta se lahko pogovarjali v prijetni senci. Njena ljubka kodrolasa petletna hčerka Varja, ki je ob mojem prihodu novinarke na vrtu barvala slikanico, jo je sprva prijazno pozdravila, potem pa smuknila v hišo k babici. »Z družino živimo v Ljubljani, a se ob koncih tedna rada vračam k mami. Tudi zaradi Varje, ki lahko uživa v naravi in tako pridobiva izkušnje, za katere so mestni otroci prikrajšani,« je pojasnila kulturna ministrica Asta Vrečko. Ženska, ki za navidezno krhkostjo neguje izjemno moč.

V zelo osebnem pogovoru nam je zaupala veliko osebnih tragedij, ki so jo izoblikovale v osebo,  kot jo poznamo danes. 

#Moj oče je naredil samomor leta 1991. Šentjur je bil takrat v samem vrhu po samomorilnost v Sloveniji. To je bil čas, ko se o razlogih za samomore v javnosti ni kaj dosti govorilo, Najpogosteje so bili povezani z alkoholom in nasiljem. Na nižji stopnji osnovne šole v razredu nisem bila edina brez očeta. Spomnim se, da sem občutila nelagodje, tudi občutek sramu, a strokovne pomoči takrat na šoli ni bilo na voljo ..." je v odkritem pogovoru z Obrazi povedala slovenska kulturna ministrica Asta Vrečko.

V nadaljevanju je nadvse prijetna sogovornica delila tudi izkušnjo s smrtjo svoje sestre. "V travmatični izkušnji, v kateri so se prepletali šok, stres, bolečina, žalost, nemoč in obup je del mene umrl za vedno. Prometna nesreča se je zgodila zaradi prehitre vožnje voznika, moja sestra je bila sopotnica, sedela je na zadnjem sedežu vozila. Voznik je nesrečo preživel. Sodnega epiloga na sodišču pa žal nismo dočakali, saj je primer zastaral. Še danes ne vemo, kaj se je zares zgodilo, saj je bilo v prometni nesreči udeleženo le eno vozilo ..."

Celoten intervju preberite v julijski številki revije Obrazi. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.