Miran Juršič

A v času, ko najmočnejši državi na svetu vlada človek, ki ne tvori daljših stavkov in svoje odločitve spreminja čez noč, ko Türkov naslednik na predsedniškem mestu razmišlja predvsem o »monetizaciji« svojih spletnih aktivnosti, ko bilijarderji ne skrivajo več svojih aktivnosti za usmerjanje sveta …, je srečanje z njim kot vrnitev iz izgnanstva. Ob politikih, ki veliko govorijo, a malo povedo, so Türkovi odgovori osvežujoče neposredni in jasni. Človek se vpraša, kako je mogoče, da smo po koncu njegovega prvega mandata namesto njega raje izvolili osebo, ki bolj kot karkoli drugega obvlada družabne medije ... Ampak že v tistem času se je svet obračal stran od znanja in intelekta v smer, ki je Ameriki že drugič pripeljala na vrh Trumpa.

Kako gledate na to kopičenje, pohlep? Danes so bogatejši vse bogatejši in tega ne bo mogoče rešiti, razen če se na globalni ravni dogovorimo za neko omejitev bogastva …

Menim, da je to brezmejno bogatenje peščice neka vrsta socialne patologije. No, nekateri med njimi se rešujejo skozi dobrodelne dejavnosti. V mednarodnih finančnih institucijah se veliko govori o globalnem pristopu k davkom, saj se veliko kapitala preliva v davčne oaze in se iz davčnih oaz prenaša v vse mogoče neproduktivne dejavnosti. Mislim, da bomo v prihodnosti potrebovali globalni dogovor o davkih in omejitve prelivanja kapitala, ki omogočajo nesorazmerno bogatenje. Celostnega odgovora pa nimam. Svoje čase se je poskušalo to rešiti s socialistično revolucijo, a je tudi ta pokazala omejitve. Celo Kitajska, ki je imela najbolj radikalen pristop, je od tega odstopila in danes je velik del multimilijarderjev prav Kitajcev …

Danes se spet oborožujemo, po svetu je kup groznih spopadov. Je res nemogoče ustaviti vojne?

Ne vem, ali je mogoče, vem pa, da se poskuša in je vse te poskuse treba spoštovati. Vredno se je truditi za mir. Ali je trajen mir mogoč, pa seveda ne vem in verjetno tudi nihče drug.

Ste bili s svojim delom vedno zadovoljni ali ste bili kdaj zafrustrirani, ko se kljub vašemu trudu nič ni premaknilo?

Z nekaterimi rezultati sem seveda zadovoljen. Kot profesor mednarodnega prava sem na ljubljanski Pravni fakulteti napisal prvi slovenski učbenik mednarodnega prava. Ta učbenik je izšel tudi v obnovljeni izdaji, na stara leta pa bom videl, ali bi se lotil še enega dopolnjevanja, čeprav bi to raje delal z mlajšimi kolegicami, saj ne poučujem več. Tudi kot veleposlanik Slovenije v New Yorku sem svoje delo dobro opravil, kar se je pokazalo tudi s tem, da me je takratni generalni sekretar OZN Kofi Annan povabil v svojo ožjo delovno ekipo. Kot predsednik republike sem prav tako premaknil nekatere stvari.

Spomnil bi, da sem kot edini dosedanji predsednik republike ob dnevu državnosti zbral vse štiri predsednike sosednjih držav. Pazite, vse države, ki so nekoč imele ozemeljske zahteve, so prišle in se poklonile suverenosti Slovenije v današnjih mejah. Imam torej kar nekaj razlogov za zadovoljstvo, kot večina pa nisem zadovoljen z razvojem slovenske politike. Za Slovenijo je dobro, da imamo občutek za stranke in imamo radi koalicije, ampak še vedno ne razumemo, da je treba tudi koalicijam dati vizijo, ki jo lahko vsi sprejmemo.

Nekoč je taka vizija obstajala – recimo osamosvojitev ni imela resne alternative. Podobno je bilo s postopnostjo tranzicije in z izogibanjem tako imenovani »šok terapiji«. Slovenci smo znali v kritičnih trenutkih stopiti skupaj. Zdaj pa imamo druge vrste izzivov, ki izhajajo iz tehnološke revolucije in iz dejstva, da smo v težkem geopolitičnem trenutku.

Spoznali smo, da EU ni paradiž, o katerem smo nekoč sanjali, ampak moramo marsikaj narediti sami.

O tem, kaj moramo narediti, pa ni dovolj konsenza in v tem smislu je slovenska politika šibka. Upam, da bo to šibkost možno premagati v naslednjih petih letih. Opogumilo me je, da je bil pred kratkim možen sporazum socialnih partnerjev o reformi pokojninskega sistema. To je lep dosežek in upam, da postane spodbuda za iskanje konsenza tudi drugje, zlasti pri tehnološkem preboju.

Pogovor teče v vaši pisarni, v kateri je polno umetniških del. Nekaj jih je naredila vaša žena, nekaj so vam jih podarili. Imate tudi sliko, ki vam jo je že v najstniških letih podarila vaša mama. Torej sta tako mama kot žena prisotni tu z vama. Kaj vama pomenita?

Za vsakega moškega so ženske izredno pomembne, ampak na različne načine. Mati mora znati usmerjati otroke, kar je izredno zahtevno. V teh časih to še sploh ni lahko, ker otroci bežijo v svoja omrežja, na pametne naprave in starši velikokrat niti ne vedo, kaj se z njimi dogaja. Moja mati je zaradi 2. svetovne vojne izgubila možnost temeljitega izobraževanja.

Bila je zelo inteligentna, ampak ko je imela samo 14 let, so njeno družino izselili v Nemčijo in je tam štiri leta med drugo svetovno vojno preživela v delovnem taborišču. Ker je prekinila izobraževanje, se ji je to zdelo izjemno pomembno in je svoja otroka, mojega brata in mene, tudi tako usmerjala. Bila je ponosna na moj doktorat in je prišla na razglasitev. To reprodukcijo Marcela Gromairea s podobo Manhattna (pokaže na sliko, ki visi ravno ob mizici, kjer se pogovarjava, op. a.) mi je podarila z namenom. Jaz pa sem jo očitno tako pozorno gledal, da me je pot res peljala tudi v New York

Kako pa je vaše življenje zaznamovala žena Barbara?

Zaradi svoje mednarodne izkušnje se mi je od začetka zdela zelo zanimiva ...

Celoten pogovor preberite v julijski številki revije Obrazi. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.