Stranski učinek hormonske terapije je podaljšano življenje
Dr. Bojana Pinter o kontracepcijskih tabletkah, bioidentičnih hormonih in nadomestnem hormonskem zdravljenju.
Ženske se pogosto sprašujemo, kako zdravljenje s hormonskimi zdravili v resnici vpliva na naše telo. Informacije si med seboj nasprotujejo, zato smo se po odgovore odpravili k prof. dr. Bojani Pinter, dr. med., z Ginekološke klinike UKC Ljubljana in Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je ena največjih strokovnjakinj na tem področju pri nas. Že desetletja se ukvarja z neplodnostjo, postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo, s spolnim zdravjem mladostnic, kontracepcijo in načrtovanjem družine ter menopavzo. Je pobudnica in avtorica številnih nacionalnih strokovnih priporočil o uporabi kontracepcije ter izobraževalnih materialov za učence, dijake in učitelje o reproduktivnem zdravju mladostnikov. Sodeluje tudi v ambulanti za kontracepcijo in menopavzo v Leonišču.
Zakaj se vam zdi bolje, da ženska nima tako pogosto menstruacijskega ciklusa, če pa je to naravno?
Ženske imajo menstruacijski ciklus, da zanosijo. Še pred stotimi leti je bila ženska noseča večkrat, tudi do desetkrat. Po vsakem porodu je kakšno leto dojila in v vsem tem času tudi ni imela menstruacij. Potem je imela tri, štiri menstruacije in je že spet zanosila. Ženske torej niso imele tolikokrat menstruacije, kot jo imajo danes. S hormonsko kontracepcijo, katere cilj je preprečiti možnost zanositve, zavremo ovulacijo, da so jajčniki, maternična sluznica in druga tkiva v stanju mirovanja – kot v nosečnosti. To je v resnici bolj normalno stanje kot vsakomesečna ovulacija in menstruacija, kjer so huda nihanja hormonov.
Hormoni se pri ovulaciji zelo dvignejo; če ni zanositve, upadejo in pride menstruacija. Ta nihanja oziroma spremembe v jajčnikih in maternični sluznici so povezani s povečanim tveganjem za raka maternične sluznice in raka jajčnikov. Zato imajo jemalke hormonske kontracepcije (če jo jemljejo vsaj pet let) pozneje v življenju za polovico zmanjšano tveganje za raka jajčnikov in maternične sluznice. Poleg tega med menstruacijo ženska izgubi več krvi kot med nosečnostjo in porodom skupaj. Danes, ko se ženske pozneje odločijo za zanositev, imajo lahko pri 30. letu že toliko menstruacij, da pride tudi do zmanjšane rezerve železa in moramo ob normalnem stanju, kot je nosečnost, železo pogosto dodajati, ker bi ob slabokrvnosti v nosečnosti sicer morala pojesti za okoli 4.000 kalorij mesa na dan, da bi dobila dovolj železa.
Strokovno mnenje torej podpira hormonsko kontracepcijo. Ampak sliši se tudi, da naj bi tabletke povzročale endometriozo. Je to res?
Prav nasprotno! Hormonska kontracepcija je tudi zdravilo za endometriozo, saj zavira prav tiste spremembe, ki bi pripeljale do nje.
Veliko žensk je vseeno prepričanih, da so jim tabletke škodovale. Ampak verjetno so se te z leti spremenile, izboljšale?
Velik napredek na tem področju je prišel v 90. letih, ko se je uveljavila nizkoodmerna kontracepcija. Prve raziskave in prve ugotovitve o stranskih učinkih so nastale na podlagi kontracepcije z višjimi odmerki hormonov. Sčasoma so raziskave pokazale, da lahko enake učinke dosežemo z nižjimi odmerki, zato imamo danes na voljo nizkoodmerno ali že tudi ultranizkoodmerno hormonsko kontracepcijo.
Njen pomembni stranski učinek je lahko povečano tveganje za krvne strdke, in sicer je povečano za od dva- do šestkrat. Tveganje velja v času jemanja, je pa še vedno nižje kot med nosečnostjo. Poveča se tudi s starostjo in debelostjo. Zato je pri mlajših zdravih ženskah, če ni čezmerne teže, to tveganje ocenjeno kot nizko. Če pa imamo žensko s čezmerno težo ali visokim tlakom, raje izberemo druge vrste kontracepcije. Takrat se priporoča kontracepcija brez estrogenov, ki ima samo progestogene in je tudi učinkovita.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 3, 20. januar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Zdravje
