revija Jana

Za trenutek. Mislim, da vsi poznamo ta občutek. Ko bolezen ali izguba sname masko identitete, ki smo jo skrbno gradili desetletja. Takrat najbolj trpi naš ego. Mnogi se po težki diagnozi od sramu (je to pravi izraz?) zaprejo med štiri stene; njihov ego namreč ne prenese podobe »pokvarjenega stroja«, ki ne ustreza več standardom produktivnosti. Priznam, tudi meni so šli na živce dobronamerni komentarji: Bo kaj bolje? Gre na bolje? Vsi vemo, kam vodi pot, tlakovana z dobrimi nameni.

A če se vežeš na identiteto ega, ki je prepričan, da si ti samo tvoje telo, bo vsak trenutek, ko ne moreš teči ali biti to, kar si bil, ego razglasil za totalni karambol – dober si samo še za na odpad. Poznam ljudi, ki prav zato ne gredo iz svojega stanovanja leta, včasih tudi desetletje, potem ko zbolijo. Zato verjamem, da je življenje v resnici radodarno le do tistih, ki se hitro učimo, hitro odpuščamo in znamo svet gledati z nasmejanimi očmi – brez pričakovanja provizije.

Zdravje

Onkološka bolnica št. 6196: življenje po abrahamu

Edino takrat te življenje nagrajuje s svojo lepoto, ti pa niti ne veš, s čim si si to zaslužil. Naučila sem se, da se modrost začne tam, kjer nehaš siliti v zidove, ki jih ne moreš premakniti. Ko spustiš ljudi in dogodke, na katere nimaš vpliva, to ni poraz – to je higiena duha. Zato čuvam samo sebe, ker se bom potrebovala tudi jutri. Distanca od toksičnih ljudi je zame sveta; preprosto ne dovolim več, da kdorkoli na meni zdravi svoje frustracije in me počasi zastruplja s svojimi besedami. In dejanji.

Nadaljevanje kolumne si lahko preberete v reviji Jana, št. 52, 30. december 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana