Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

A to novomeško zaslišanje je bilo v primerjavi s tem, kar se je zgodilo nekaj let poprej, le nedolžna vaška predstava. Pravo, vrhunsko diplomacijo z močnim priokusom čiste paranoje sem doživela takrat, ko sem morala kot novinarka na zagovor na kitajsko veleposlaništvo. Smešno? Zdaj ja, takrat pa se mi sploh ni zdelo. Hvala bogu, da večina tragedij z leti postane komična.             

Zdravje

Onkološka bolnica št. 6196: Na policijskem zaslišanju

Vse se je začelo, ko sem za oddajo Preverjeno na POP TV (ki je danes seveda ukinjena, tako kot mnoge druge pametne in pronicljive oddaje na naši televiziji) pripravljala novinarski prispevek o prav posebni demografski uganki. Raziskovala sem temo, o kateri so vsi šepetali, nihče pa se je ni lotil uradno: kako to, da v Sloveniji praktično ne umre noben Kitajec? V celotnih tridesetih letih samostojne Slovenije sta po uradnih podatkih pri nas umrla samo dva Kitajca. Pa še ta dva sta imela to smolo, da sta se ponesrečila v prometni nesreči – tako da sta bila dobesedno ujeta »na delu«.

Na naših pokopališčih ni nobenega kitajskega groba, ni njihovih osmrtnic, ni pogrebov. Kam torej izginjajo mrtvi Kitajci? So neuničljivi? Se pred smrtjo odpeljejo domov? Ali pa se njihovi dokumenti in identiteta preprosto prenesejo na naslednjega sorodnika, ki z novim potnim listom vstopi v državo?                   

Naredila sem odmeven, bister in rahlo satiričen prispevek. Terensko delo, številke, dejstva, pridih skrivnosti. A le nekaj dni po objavi na televiziji me kliče takratna urednica oddaje. Njen glas ni bil prazničen. »Keti,« pravi, »z ambasade so klicali. Kitajci so ... izjemno slabe volje. Vabijo te k sebi na pogovor.«       

Zdravje

Onkološka bolnica št. 6196: Kdo nam je ukradel svobodo zgoraj brez?

Prosim? Kitajci? Na pogovor? Na njihovo ozemlje?                                 

Tistega jutra, ko naj bi odšla na njihovo veleposlaništvo, me je zgrabila taka paranoja, da bi ji zavidali celo najvišji operativci hladne vojne. Glava mi je delala s svetlobno hitrostjo in risala najtemnejše, absurdne ter grozljive scenarije. Prepričana sem bila, da je to njihovo prijazno »vabilo na pogovor« zgolj pretveza. Zahrbtna zvijača, kako me brez hrupa in težav zmamiti v prostore svoje ambasade, kjer velja eksteritorialnost – območje, kamor slovenska policija nima prav nobenega dostopa in kjer slovenski zakoni preprosto izpuhtijo.   

Kaj če imajo pod veleposlaništvom zgrajene tajne podzemne prehode? Kaj če imajo zakupljene kakšne tiskarske kontejnerje ali diplomatske zabojnike, omamili me bodo s čajem, spravili v nezavest in po tistih vlažnih podzemnih rovih odpeljali bogve kam? Na kakšno skrivno ladjo v Koper ali pa naravnost v Peking, kjer bom do konca dni lupila krompir v kakšnem zaprtem delovnem taborišču? V svoji glavi sem bila že davno odpisana.       

Svojemu takratnemu partnerju sem z ukazovalnim, skoraj paničnim glasom naročila, da me mora peljati na sestanek. Parkirati je moral naravnost pred stavbo ambasade, da je imel odprt pogled na glavna vrata. Sedel je tam v svojem starem, mogočnem črnem mercedesu kot kakšen nepremičen ostrostrelec ali zasebni varnostnik. Preden sem izstopila iz avtomobila, sem ga prijela za roko, mu pogledala globoko v oči in mu z najresnejšim glasom naročila: »Poslušaj me dobro. Ura je točno 13. Če ne pridem ven v natanko petindvajsetih minutah – niti minute več! – ne čakaj. Takoj pokliči vse medije. Kliči slovensko policijo, kliči specialce, kliči vojsko, FBI, Craz, Interpol, pokliči celo Civilno zaščito, če je treba! Povej jim, da so me ugrabili Kitajci!«                 

Nato sem izstopila iz varnega črnega mercedesa. Noge so bile težke, srce pa mi je razbijalo kot podivjano. Stopila sem k tistim masivnim, težkim vratom kitajskega veleposlaništva. V zraku je visela zadušljiva tišina, jaz pa sem se počutila kot obveščevalka, ki se zavestno sprehaja naravnost v usodno past. Obrnila sem se, še zadnjič pogledala črni mercedes na ulici, v katerem je sedel moj partner z uro v roki, in pritisnila na zvonec.

revija Jana