Tina Vrbnjak: igralka, ki si upa biti glasna
Lahko mali človek kaj spremeni ali vedno nasrka? 'Poskrbeti moramo drug za drugega,' pravi Tina Vrbnjak, igralka in navijačica za pravičnejšo družbo.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
V novi nadaljevanki Trezor, prvi del ste si lahko ogledali minulo nedeljo, igra varnostnico Sonjo, ki jo edino najdejo na kraju zločina. Režiser Matevž Luzar si je že dolgo želel sodelovati z njo. Ker je izjemna igralka. Prvakinja ljubljanske Drame, prejemnica več nagrad, letos tudi nagrade Prešernovega sklada, se vztrajno zapisuje v naša srca in misli. Ne samo z odlično igro, temveč tudi s tehtno kritiko vprašljivih potez tistih z močjo. Je ljubiteljica aktivne civilne družbe, državljanskih pobud, navijačica za pravičnejšo družbo in ženska, ki si mora redno odmerjati brezciljno lenarjenje.
Bi lahko rekli, da ste v zadnjem obdobju zelo zasedeni, tako rekoč razprodani, in slavni? Ali (in kako) občutite to prepoznavnost?
Zadnje čase sem bila res vključena v projekte, ki so odmevali široko, tudi komercialne, tako da sem tudi sama opazila, da je prepoznavnost zrasla. Predstavljam si, da bi bila mednarodna prepoznavnost v drugih okoljih naporna, v naši majhni državi pa to doživljam predvsem pri otrocih, kar je prisrčno, saj se spomnim svojega otroštva. Bila sem čisto nora na Jerneja Šugmana – odraščala sem ob Teatru Paradižnik – in še po prihodu v Dramo, kadar sem ga zagledala na hodniku, mi je to ogromno pomenilo. Pozneje, ko sva postala sodelavca in prijatelja, sem se vprašala, kaj bi to pomenilo tisti majhni Tini.
Režiser Trezorja Matevž Luzar je dejal, da en pogled v filmu pove več kot tisoč besed. Vidi se misel igralca. Kako vas to obremenjuje oziroma izziva?
Matevž res pravi, da je vse v očeh. To je velik izziv, eden lepših pri igri, in v tem uživam. Kamera je neusmiljena, ker ujame vse. Če pretiravaš, če kažeš svoje emocije, se to takoj vidi. In ja, pred kamero res velja manj je več. Vse je v pogledu.
Dejali ste, da ste imeli pred prvo javno projekcijo v Ljubljani največ treme. Mar slovensko občinstvo neusmiljeno secira?
Domače občinstvo te najbolj spremlja in njemu se verjetno podzavestno želim najbolj dokazati. Ne bi rekla, da smo bolj kritični in neusmiljeni kot, na primer, občinstvo na sarajevskem festivalu, se mi pa zdi, da gledalci iz držav bivše skupne države, kjer najpogosteje gostujemo, vseeno pridejo gledat predstavo ali film z bolj odprtim srcem kot pri nas.
Pričakovanja so definitivno zelo visoka. Vse do Netflixa, če bi se ozirali na škodoželjni komentar na spletu, češ kdaj bomo Trezor gledali na Netflixu. Po drugi strani pa so slovenske nadaljevanke v zadnjih letih zelo priljubljene.
Tako je, zelo so gledane. Nekateri gledalci podajo konstruktivno kritiko, nekateri anonimno pljuvajo, ti slednji verjetno nimajo predstave o sredstvih, ki jih produkciji nadaljevank namenjajo velike televizijske platforme v primerjavi s finančnim okvirjem, ki ga imamo na razpolago pri nas. Ampak saj nikomur ni treba gledati, če mu izdelek ni všeč. Žaljivih komentatorjev s spleta ne jemljem prav resno – tistega, ki anonimno komentira in žali, bi vprašala: Kdaj sem pa tebe videla na Netflixu? Komentarje rada preberem, ker me zabavajo, mi pa ne pridejo do živega – če imajo na tnalu mene.
Veliko bolj me skrbi nekaj drugega: kako se fašistični potencial uresničuje v komentarjih pod raznimi novicami, recimo o delavcih, ki so prišli od drugod, in o vseh možnih marginalnih temah, včeraj recimo o odpuščanju v javnem sektorju. Me prav zanima, kakšni bi bili komentarji, če bi jih ljudje izrekali javno, z obrazom in pravim imenom. Anonimnost namreč ne ustvari nujno sovraštva, ga pa zelo učinkovito sprosti. In ko se sovražni govor ponavlja, postane del normalne komunikacije.
Varnostnica Sonja, ki jo igrate v novi nadaljevanki, je tako imenovani mali človek, ki se drži ob strani in je najraje tiho. Ste se na vlogo posebej pripravljali – kako?
Pogovarjala sem se z znanko, ki ima v lasti varnostno službo, in mi je pojasnila nekaj stvari, sicer pa je režiser z ekipo scenaristov to področje že zelo dobro raziskal. Bolj sem se posvečala Sonjini zgodovini – temu, kako te zaznamuje odvisnost, kakšni so odzivi družbe, kakšna je reintegracija, kako te obravnavajo, kakšne so skušnjave, kdaj se zgodijo zdrsi nazaj v odvisnost, kako te je strah situacij zaradi starih vzorcev. Pri tem sem ugotovila, da imam tudi sama veliko predsodkov in stereotipnih predstav o drogiranju ter zdravljenih uporabnikih. To se mi je zdelo pomembno – da sem morala najprej pogledati vase. Ker je zelo lahko reči, jaz pa nisem takšna. Veliko težje je ugotoviti, kje si tudi sam začel človeka gledati skozi etiketo, ki mu jo je nalepila družba.
Že v prvem delu nadaljevanke, ki jo je navdihnil največji rop v zgodovini Slovenije, slutimo, da bo nasrkal mali človek. Ta je v primežu sistema, ki ga vedno sebi v prid obračajo tisti s (kapitalsko) močjo. Koliko poguma mora imeti (še posebej) ženska, celo mati samohranilka, na robu družbe, da sploh preživi?
Veliko poguma, veliko energije. Ne gre samo za to, da je »mali človek«, ker je revna, ona nima nobenega drugega kapitala. Ne družbenega ne osebnega. Nima denarja, nima poznanstev, nima ugleda, nima mreže, ki bi jo lahko zaščitila. V očeh družbe ni kot oseba nič vredna, ker je bivša narkomanka. Dejstvo, da je samohranilka, pa se uporablja kot orodje proti njej, saj da bi bila kot mati pripravljena narediti vse. In prav tukaj se mi zdi izraz »mali človek« zanimiv. Ne pomeni samo, da imaš malo denarja. Pomeni, da nimaš ničesar, kar bi te zaščitilo, kadar gre kaj narobe. Če imaš denar, ugled, dobre zveze, družino, ki ti stoji ob strani, ali samo dovolj družbenega kapitala, lahko ena napaka ostane napaka. Če nimaš ničesar od tega, lahko ista napaka postane katastrofa.
Ko se Sonji zgodi kaj hudega – napaka pri delu oziroma rop v njeni izmeni – občuti težo posledic povsem drugače, bolj silovito, kot bi to občutila ženska iz materialno preskrbljene družine, morda znana zdravnica z urejenim družinskim življenjem, ki je spoštovana in ima tudi finančna sredstva za uglednega odvetnika. To je zame bistvo njene stiske: ne samo, da ima manj denarja, ampak nima tudi nobene varovalke. Kadar gre kaj narobe, to vpliva na vse segmente njenega življenja.
V šoli ste bili piflarka, zanje pa smo skoraj prepričani, da se bodo v življenju dobro odločali.
To je še en stereotip. (smeh) Tudi piflarji imajo svoje stiske. Seveda sem sprejela marsikatero slabo odločitev. Je pa res, da sem živela v družinskem okolju, v katerem sem imela podporo. V stiski sem se jim lahko zaupala in bila sem brezpogojno ljubljena. Družina mi je vedno nudila varen pristan. Nismo bili ravno premožni, smo pa imeli zdrave odnose. Vedno sta bila prisotna oba starša, kar logistično precej olajša situacijo.
Velikokrat govorimo o slabih odločitvah, kot da se ljudje odločamo v vakuumu. Na to, kakšne odločitve lahko sprejemaš, vpliva tudi to, koliko podpore imaš, koliko si varen, ali imaš kam iti, kadar narediš napako. Mogoče sem imela zato v življenju tudi sama več možnosti za dobre odločitve.
Za vas velja, da niste oportunistično tiho, kadar je treba glasno kritizirati razmere v družbi. Se zalotite pri misli, da bi lahko bili kakorkoli kaznovani?
Posamezniki, ki se izpostavijo, iz dneva v dan tvegajo več. Spremljamo nastanek legitimnih orodij za politični nadzor in preganjanje ter boj proti njihovi vzpostaviti. Moje »oglašanje« je precej benigno, marsikdo tvega in naredi veliko več za izboljšanje razmer. Pred poletjem so me pozvali, da se javno opredelim prav do vzpostavitve politične policije. Takrat se ni nihče obregnil ob to, zdaj, po treh mesecih, ko moje izjave znova reciklirajo, pa naenkrat dobivam čestitke za pogum. Prvič v svojem medijskem pojavljanju sem doživela tudi neke vrste cenzuro.
To veliko govori o času, ki prihaja. Poskrbeti moramo drug za drugega. Marsikdo ni v položaju, ki bi omogočal izpostavljanje, saj nima varovalk, ki jih prinese, recimo, zaposlitev za nedoločen čas. Zato je prav, da tisti, ki to lahko, dvignejo svoj glas tudi takrat, ko se jih to ne tiče neposredno. Trenutno vidim največjo varovalko v skupnosti, civilni družbi in njenih iniciativah. Moja najljubša je trenutno pobuda, da se Dimičevo ulico (kjer je izraelsko veleposlaništvo, op. a.) preimenuje v Palestinsko ulico.
Ali je umetnik nujno tudi družbeni kritik?
Umetnikova primarna vloga ali, morda bolje, potreba ni, da je družbeno kritičen, to je posledica. Če bi živeli v pravičnem svetu, kjer bi vladala blaginja za vse – kaj bi potem umetniki počeli? Še vedno bi čutili potrebo po izražanju, po preizpraševanju svojega obstoja in doživljanja sveta okoli nas. Družbena kritičnost se mi zdi posledica časa, v katerem živimo. Ko skušaš razumeti človeka, njegovo naravo in okoliščine, v katerih živi, poglabljaš svojo empatijo. O svetu je tudi v najintimnejši sferi nemogoče misliti apolitično. Da umetnik nastavlja ogledalo družbi, je sicer floskula, ampak drži. In marsikoga, ki bi si želel enoumja, prav to ogroža.
Da se vrnemo k Trezorju: vas to, da jo bogatejši vedno bolje odnesejo, frustrira? Saj vemo, če dolguješ milijon, te odreši odvetnik, če dolguješ 120 evrov, ti grozi rubež.
Blazno me frustrira. Zavedam se, da brez uspešnega podjetništva in gospodarstva ni socialne države, a na eni strani imamo ogromno bogastvo in davčne odpustke, medtem ko običajni ljudje komaj napraskajo za bencin. Skrbita me privatizacija in grabljenje po ostankih socialne države, javnega zdravstva in šolstva. Smisel skupnosti je vendar v tem, da vsi prispevamo v skupno blagajno in imamo vsi od nje koristi. Socialna država ni dobrodelnost za nesposobne, ampak način, kako si kot družba zagotavljamo osnovno varnost. Ta se lahko zelo hitro pokaže kot pomembna tudi za človeka, ki danes misli, da je ne potrebuje. Veliko manj me vznemirja morebitno posamezno izkoriščanje socialne pomoči kot milijonski posli, korupcija in gospodarski kriminal – še posebej tam, kjer gre za javni denar.
Seveda kdo izkorišča socialne transferje in anomalije so povsod. Ampak to je zelo slab argument za sesutje podpornega sistema. Če zaradi nekaj ljudi, ki sistem izkoriščajo, razgradimo sistem, ki ščiti milijone, smo naredili zelo nenavaden izračun. Pravzaprav je to pogosto samo izgovor za privatizacijo, za to, da ima lahko nekdo še več.
Drobec s snemanja
Kako dolgo jo imajo v maski, da je videti, kot da ni naličena? »Minimalno. Za prizor na plaži so mi nanesli samo tanko plast pudra, še to ne po celem obrazu. In malce rjave maskare. Cilj je bil, da so naši obrazi čimbolj surovi in življenjski, da je del transformacije ravno v tem, da poudarimo utrujenost in izčrpanost.«
Ob omembi naravnih, pravzaprav golih obrazov, ki jih nismo več vajeni, Tina Vrbnjak zavije z očmi, češ da je videti grozno. »Z Jano (Zupančič, op. a.) sva se smejali, ker delujeva kot dve ubogi pari. Sama sem se zaradi vloge trudila res videti utrujena in sem zato tudi manj spala. In luč nam tudi namerno ni delala usluge. Ker sem seveda nečimrna, se težko gledam, čeprav se mi zdi prav, da je tako.« So pa surovi obrazi v času, ko nas obdaja sama popolnost, dragoceni. In s tem se Tina strinja.
Pogrom nad RTV Slovenija
Nadaljevanka Trezor je nastala v koprodukciji treh nacionalnih RTV hiš – hrvaške, črnogorske in slovenske. V času pritoževanja nad plačevanjem prispevka za RTV Slovenija in izjav o njegovi morebitni ukinitvi, je treba poudariti, da nacionalka pomeni tudi dobre televizijske nadaljevanke. »In tudi ogromno dobrega izobraževalnega, informativnega, športnega, umetniškega, dokumentarnega, kakovostnega otroškega programa – kakovostno sinhronizirane risanke in poučne otroške interaktivne oddaje. To je bogastvo, ki ga na drugih programih ne najdemo. Pa radijski programi! To, da imamo javno neodvisno radiotelevizijo, je dragocenost, ki se je sploh ne zavedamo dovolj. Večina ljudi bo – v primeru prenehanja plačevanja 14 evrov na mesec – izgubila ogromno.«
Tina Vrbnjak meni, da nam politično vodene televizijske hiše ožijo obzorje, da postajamo čedalje bolj nevedni. »Če bomo imeli na razpolago vse manj neodvisnih informacij, bomo vedno manj kritični in bodo lahko z nami počeli, kar bodo hoteli. Morda pa smo že toliko nevedni in poneumljeni, da ne zmoremo več zbrano slediti vsem tem vsebinam, kaj šele da bi v njih prepoznali vrednost. Neodvisni mediji so osnovni pogoj za širino duha nekega naroda. In tudi če bi šli po analogiji, naj RTV plačuje, kdor jo gleda, potem lahko rečemo tako za marsikatero stvar oziroma storitev, ki jo v državi plačujemo vsi, a je nekateri nikoli ne uporabljamo.«
Rop stoletja
Navdih za nadaljevanko Trezor je bil največji rop v zgodovini Slovenije, ki se je zgodil pred 21 leti, ko so dobro organizirani neznanci v Ljubljani izpraznili sefe banke SKB. V njih so imeli zasebniki premoženje v vrednosti dobrih 30 (po nekaterih podatkih celo več) milijonov evrov. Nekateri oškodovani lastniki s policijo niso hoteli sodelovati. Primera do danes niso uspeli razrešiti. Režiser Matevž Luzar si želi, da nas liki v nadaljevanki presenetijo, šokirajo in tudi nasmejijo.
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0.99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 €!
E-novice · Estrada