Študentska kosila: Od 142 pregledanih obrokov le peščica ustreznih
Študentski boni naj bi mladim omogočali dostopen, topel in kakovosten obrok. Toda nova analiza Nacionalnega inštituta za javno zdravje razkriva, da skoraj tretjina obrokov, ki jih dobijo na krožnik, ni primerna za vsakodnevno prehranjevanje, le vsak deseti pa res ustreza priporočilom zdrave prehrane.
V okviru programa Dober tek, študent!, ki ga sofinancira ministrstvo za zdravje, so strokovnjaki Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) v sodelovanju s študentskimi organizacijami pregledali 142 obrokov subvencionirane študentske prehrane. Najbolj skrb vzbujajoča ugotovitev je, da 28 odstotkov pregledanih obrokov ni doseglo meril za vsakodnevno prehranjevanje.
To pomeni, da je bil skoraj vsak tretji prehransko neustrezen. Skoraj tretjina obrokov je vsebovala ocvrto hrano, nekateri celo dve ocvrti jedi na istem krožniku. Težava ni nujno v posamezni pici, hamburgerju ali porciji ocvrtega krompirčka. Takšna hrana ni strup, če sicer jemo uravnoteženo. Problem nastane, ko postane vsakodnevna izbira, zlasti če tudi preostali obroki ne zagotavljajo dovolj kakovostnih hranil. Raziskava je pokazala tudi, da je bilo neprimerne hrane več ravno pri tistih ponudnikih, kjer je bilo treba poleg bona doplačati najmanj ali pa nič.
Povsem ustrezen je le vsak deseti obrok
Približno šest desetin pregledanih obrokov je bilo prehransko sicer sprejemljivih, a nikakor idealnih. Ena največjih pomanjkljivosti je bilo premalo zelenjave. Čeprav je solata obvezen del subvencioniranega obroka, je bilo zelenjave na glavnem krožniku pogosto zelo malo ali skoraj nič. Tudi polovica pregledanih juh ni vsebovala omembe vrednih količin zelenjave. Skoraj polovica krožnika so bile škrobne priloge, predvsem beli riž, bele testenine in krompir. Polnovredna žita in kaše so bili redki. Podobno velja za stročnice, kjer gostinci niso pokazali kaj prida domišljije – prevladovala sta fižol in grah, največkrat v juhi ali solati.
Ribe so se znašle na komaj osmih odstotkih pregledanih krožnikov, torej pri manj kot vsakem desetem obroku. Še zgovornejši je podatek z drugega konca lestvice. Vsem uporabljenim merilom zdravega obroka je v celoti ustrezala samo desetina pregledanih jedi. Da je boljša ponudba mogoča, kažejo rezultati javnih zavodov, denimo dijaških domov, bolnišnic in domov starejših, ki tudi ponujajo hrano na bone. Tam so strokovnjaki našli več ustrezno sestavljenih obrokov.
Boni za študente postajajo čedalje pomembnejši
Vprašanje kakovosti je toliko pomembnejše, ker subvencionirano prehrano uporablja veliko študentov. Po podatkih NIJZ približno sedem od desetih študentov uporablja bone večkrat tedensko, številni tudi vsak dan. Za marsikoga je to edini topel obrok v dnevu. Podatki Študentske organizacije Slovenije (ŠOS) kažejo, da se na bone prehranjuje čedalje več študentov. Letos so v mesecu unovčili za tretjino več bonov kot lani.
Oktobra celo največ od leta 2011, odkar spremljajo porabo. Razlogi so seveda tudi finančni. Državna subvencija trenutno znaša 5,19 evra, najvišja dovoljena cena obroka je devet evrov, povprečno doplačilo študenta pa 3,01 evra. Ob visokih cenah hrane je možnost toplega kosila za nekaj evrov izjemno pomembna za študentski mesečni proračun.
O kosilu odločata urnik in denarnica
Za študente je izbira obroka vprašanje časa, bližine gostinskega obrata in cene. Med predavanji, študijem in drugimi obveznostmi ne morejo vedno iskati restavracije s kakovostnejšo ponudbo ali si kosila pripraviti doma. To opaža tudi Maja, študentka pravne fakultete, ki pravi, da po njenih izkušnjah večina študentov sega po subvencionirani prehrani, precej manj jih redno kuha. Eden od razlogov so razmere v študentskih domovih, kjer si stanovalci delijo kuhinje, ki so zasedene prav takrat, ko bi jih potrebovali. Nekateri si hrano prinesejo od doma, vendar vsi domovi nimajo zamrzovalnikov. Maja ugotavlja, da med študijem zaradi spreminjajočih se urnikov včasih zmanjka časa že za zajtrk. Sama sicer kuha in si pogosto pripravi hrano še za naslednji dan, opaža pa, da študenti radi posegajo po hitro pripravljenih jedeh, zlasti testeninah z omakami.
Na Zvezi potrošnikov Slovenije (ZPS) opozarjajo, da odgovornosti ni mogoče prevaliti zgolj na študente. Gostinci s svojo ponudbo vplivajo na prehranske navade mladih, ki jih lahko ti ohranijo tudi pozneje v življenju. Če na jedilnikih prevladujejo pice in ocvrta hrana, zdravi obroki pa so redki, tudi možnost izbire v resnici ni velika. Na ZPS ob tem pozivajo tudi fakultete, naj prevzamejo več odgovornosti za prehransko ponudbo v svojih prostorih.
V avtomatih namreč prevladujejo sladki in slani prigrizki ter sladke pijače. Fakultete, ki ponudnikom oddajajo prostor, lahko po njihovem mnenju v pogodbah zahtevajo bolj zdravo in raznovrstno ponudbo. Podobno velja za gostinske lokale, ki delujejo v okviru fakultet. Jasmina Bevc z ZPS poudarja, da je pri spreminjanju ponudbe potrebna vztrajnost. Če študenti sprva ne posegajo po bolj zdravih možnostih, to še ne pomeni, da jih je treba takoj umakniti. Prehranske navade se spreminjajo postopoma, ponudba pa vpliva na izbiro.
Zakaj z javnim denarjem sploh plačujemo nezdravo hrano?
To je dobro vprašanje, se strinja dr. Matej Gregorič iz NIJZ, ki je sodeloval v raziskavi. Razlaga pa: nesorazmerje v sistemu izbire ponudnikov. Pri točkovanju v razpisu ima nižja cena večjo težo kot kakovost prehrane. Tako se lahko ponudnik, ki kuha iz osnovnih surovin in ponuja kakovostnejše jedi, znajde v slabšem položaju od cenejšega ponudnika hitre prehrane. Na NIJZ kot možno rešitev predlagajo stopenjsko subvencijo, pri kateri bi gostinci, ki ponujajo kakovostnejšo hrano, dobili večji delež kot tisti z ocvrtim krompirčkom in dunajcem. Druga možnost pa so obvezna strokovna usposabljanja gostincev. Zdaj, ko so neobvezna, nanje prihajajo le tisti, ki že tako kuhajo zdravo. Ponudnike hitre prehrane bi težko čisto izključili, pravi Gregorič, ker bi to zmanjšalo dostopnost subvencioniranih obrokov. Toda vprašanje ostaja: če je bil sistem subvencionirane študentske prehrane vzpostavljen zato, da mladim zagotovi kakovosten in zdrav topli obrok, zakaj z javnim denarjem plačujemo tudi pomfrit, pico in ocvrtke?
Pri točkovanju v razpisu ima nižja cena večjo težo kot kakovost prehrane. Tako se lahko ponudnik, ki kuha iz osnovnih surovin in ponuja kakovostnejše jedi, znajde v slabšem položaju od cenejšega ponudnika hitre prehrane.
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0.99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 €!