Mateja J. Potočnik

Na koncu dolge vrste kirurgov, specialistov in negovalnega osebja sta sedela mama in sin. Mama, ki ni pomišljala, ko je njen otrok potreboval del njenega telesa, in sin, ki mu je s svojo požrtvovalnostjo že drugič dala življenje.

Udarilo je kot strela z jasnega. »Jernej, na urgenco moraš! Takoj!« je poklical prijatelj, ki dela v laboratoriju, kamor si je šel Jernej pregledat kri. Že nekaj časa je imel glavobole, noge so mu zatekale in čutil je, da ima povišan tlak. Sicer pa nič takega, kar bi nakazovalo, da je v smrtni nevarnosti, da so mu ledvice že tako rekoč odpovedale in da ima v krvi že toliko kalija, da bi ga lahko vsak trenutek zadela kap. Ne le, da se ni počutil bolnega, še na Pohorje je hodil peš. A testi so bili neizprosni – peta, končna stopnja odpovedi ledvic.

Mateja J. Potočnik

Z urgence so ga poslali naravnost v bolnišnico. Diagnoza: glomerulonefritis,  vnetje glomerulov, drobnih filtrirnih delcev v ledvicah, ki čistijo kri in tvorijo urin. Bolezen je pri Jerneju avtoimunska, kako dolgo že boleha za njo, nihče ne ve. Kot majhen je imel težave z ledvicami, a po nekaj letih spremljanja so mu rekli, da stalnih testov ne potrebuje več.

Z dializo na morje

Po dveh tednih in številnih preiskavah v bolnišnici je bilo dokončno jasno, da bo Jernej potreboval dializo. Kot mnogi bolniki je tudi on malo odlašal z odločitvijo. »Bal sem se, kaj bo to pomenilo za moj vsakdan. Kako omejen bom, česa vsega ne bom več mogel početi. A ko sem šel prvič, sem se spraševal, zakaj tega nisem storil že prej. Počutil sem se neprimerljivo bolje.«

Izbral je dializo, ki jo opravljaš sam doma. V trebušno votlino so mu vstavili kateter, dializo pa je moral opravljati vsake štiri ure. »Najprej je zelo bolelo,« pravi. »Močne krče imaš v trebuhu. Potem se telo počasi navadi.« Čez čas je prešel na dializo z avtomatom, ki dela čez noč, da so dnevi čim bolj prosti. »Že na začetku sem se odločil, da se novi realnosti ne bom pustil omejevati, da bom živel čim bolj podobno kot prej,« pravi. In je. Dializo si je delal na plaži, na čolnu, na trajektu ... »Povsod sva šla,« pove Sabina, Jernejeva srčna izbranka, s katero sta skupaj že deset let.

Mateja J. Potočnik

»Še največja ovira je količina materiala za dializo. Potreboval bi prikolico,« se zasmeje. Tudi zanjo je bila diagnoza šok, a tudi ona se je z njo spoprijela tako, da je situacijo zgrabila direktno za roge. »Presenetljivo hitro se navadiš na nekaj takega in sprejmeš kot del življenja. Seveda je bilo treba paziti na prehrano, na to, da Jernej ne pije preveč, da ob vsaki dejavnosti načrtujeva tudi počitek. A vseeno sva živela zelo podobno kot prej.« Kolikor se je dalo, seveda. Ker pozornost je bila na ničli, se spominja Jernej. »Prebral sem stavek in ga sproti pozabljal. Delati ne moreš, stati več kot uro tudi ne. Že pri sedenju so mi začele kmalu otekati noge in me peči gležnji.« Dializa pač ni hec.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 39, 30. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

Mateja J. Potočnik

revija Jana