revija Jana

Tekst: Klavidja Rupar Vuga

Na zimskih olimpijskih igrah v Milanu in Cortini so vse medalje za Slovenijo osvojili smučarski skakalci. Najbolj nasmejana in optimistična je Nika Vodan, ki je v tekmi mešanih ekip osvojila tretjo olimpijsko medaljo – tudi tokrat zlato! Za Niko, ki smučarske skoke trenira že od sedmega leta, je bil to res prav poseben uspeh. Čeprav vsi zelo radi spremljamo slovenske športnike, so nanjo zagotovo najponosnejši družinski člani. Obiskali smo jih v vasi, ki je zaradi Nike dobila novo neuradno ime.

Šimen Zupančič

Nikina domača vas Delnice je takoj po njeni zmagi dobila novo ime – Olimpijske Delnice. Le nekaj metrov pred hišo so vaščani obesili tudi zlato kolajno, na kateri so zapisana vsa imena zlatih tekmovalcev. Sprejeli so nas Nikini bližnji: mama Barbara, oče Damijan in najmlajši brat Nace Križnar.

Šimen Zupančič

Najvztrajnejša

Petindvajsetletna Nika ima štiri brate in eno sestro ter še danes veliko pomaga na domači kmetiji, vozi traktor, grabi in pobira sadje. Z možem Aljažem Vodanom, prav tako nekdanjim skakalcem, s katerim sta poročena od aprila 2024, živi na Mlaki pri Kranju.

Skoke je začela trenirati pri sedmih letih. »V šoli so dobili letak za dan odprtih vrat na skakalnici v Žireh in prosila je, če gremo lahko pogledat. Pridružila sta se nam tudi oba sinova. Razkazali so nam celoten objekt in vsi trije so se odločili, da si želijo trenirati skoke. A najvztrajnejša je bila vedno Nika.«

· Domači

To je mož slovenske skakalke Nike Vodan

Šimen Zupančič

Slovenija

Predstavljamo kandidatke za Slovenko leta 2025

Potem sta oba starša drug za drugim izgubila službo in padla je odločitev – za treninge ni več denarja. »A Nika se ni dala. In ko sva videla, kako z veseljem hodi na treninge, kako se vsakič, ko zraste, želi premakniti na večjo skakalnico in se pogaja s trenerjem, ki ji ne more dopovedati, da je še prenizka, smo vedeli, da ji bova to nekako že omogočila,« težko obdobje opisuje oče Damijan.

Na roko jim je šlo tudi žirovsko društvo, ki jim je omogočilo, da so del članarine poravnali tako, da je Barbara, po poklicu šivilja, šivala drese za skakalce, oba pa sta pomagala na različnih dogodkih ali pri čiščenju. »Ravno pred nekaj dnevi sem razmišljala, da so skoki šport, ki ga lahko trenira vsak, saj se vedno najde način tudi za tiste, ki ne prihajajo iz družin z veliko denarja. Koliko dobrih športnikov bi še imeli, če bi bilo recimo tudi alpsko smučanje namenjeno vsem, ne le eliti?« se sprašuje Barbara.

Ko je mož dobil službo, se je odločila, da ostane doma, skrbi za otroke in Niko vozi na treninge; sprva je bilo to dvakrat do trikrat na teden, ko je postalo resneje, pa večino dni. Ob koncih tedna so jih čakale še tekme.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 8, 24. februar 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana