»Koroška je v dreku.«

Napovedani odhod Leka, največjega delodajalca v občini Prevalje, Korošcev ne navdaja z upanjem. Namesto Lekove nove tovarne, ki bi v naslednjem letu prinesla 140 novih delovnih mest, so napovedali vzpostavitev enote nekakšnega globalnega operativnega centra. Veste kje so Prevalje in kakšne ceste vodijo tja? Nikakor niso ustvarjene za velike tovornjake in Korošci se sprašujejo, ali se morda kdo iz njih norčuje.

Kopičilo se je toliko časa, da je počilo!

Tina Bončina, zdravnica in psihoterapevtka, o izgorelosti

»Nevarnega otroka je treba odstraniti s šole!«

Nedavni napad šestnajstletnika, oboroženega z nožem, na dve leti mlajšega fanta na enem izmed ljubljanskih šolskih igrišč je prestrašil marsikaterega starša. Tisto, kar je socialno pedagoginjo in psihoterapevtko Leonido Zalokar najbolj zmotilo, pa je, da je bilo, po medijskem poročanju sodeč, dejanje načrtovano. Storjeno je bilo iz maščevanja. Ob podatku, da je bil mladoletni napadalec problematičen že prej, pa jo skrbi, kakšna pomoč mu je bila v preteklosti ponujena in kako se je z njim delalo. »Sklepam, da povsem neučinkovito. Če so sploh ugotovili pravi vzrok njegovih vedenjskih težav.« Usodnega pomena je pravočasno prepoznati vrsto vedenjske motnje pri otrocih in mladostnikih – štiri odstotke takih je v družbi, med njimi je približno en odstotek otrok z brezčutnimi neobčutljivimi potezami.

Mi lahko pomagaš?

Morda so tri besede »mi lahko pomagaš« ali pa morda samo »pomagaj mi« dovolj, da se začnemo izkopavati iz duševnih težav, pomenijo namreč, da se zavedamo svojega stanja, da smo premagali strah in sram in smo pripravljeni priznati, da je z nami zelo narobe. Vsako jesen zelo veliko govorimo o duševnem (ne)zdravju, ker je 10. oktober posvečen tej problematiki – in letos imamo pravzaprav kar veliko povedati. Program OMRA (ime je sestavljeno iz kratic obvladovanje motenj razpoloženja) je v drugem letu delovanja obrodil sadove. Kakšne?

Severnjaška lepota s kančkom adrenalina

Potovanja so naša družinska strast, način življenja, in nekako se kar držimo tistega »vsakič drugam«. Potovanja nas preprosto zasvojijo. So kot dobra knjiga različnih zgodb, ki je ne moreš nehati brati in te navduši, da greš naprej. Tudi mi. Poleti vsakokrat krenemo drugam, ker se nam zdi nadvse zanimivo odkrivati in spoznavati nasprotja ter posebnosti, ki se odražajo v geografski legi posamezne države, njenih naravnih danostih, kulturi, zgodovini, kulinariki, jeziku, karakterju prebivalcev.

Ocean Cleanup tokrat uspešen pri »žetvi« plastike

Projekt Ocean Cleanup je največja čistilna akcija na planetu. Loteva se čiščenja zaplate odpadkov v Pacifiškem oceanu, ki obsega že neverjetnih 1,6 milijona kvadratnih kilometrov, kar je več kot površina Avstralije. Po neuspešnem prvem poskusu tokrat popravljeni sistem uspešno žanje plastiko v morju.

Če mi ne pomagamo, kdo pa bo?

Najprej je bil Kris. Potem je prišel Gal. Krisu smo pomagali v veličastni eksploziji empatije in velikodušnosti. Bomo tudi Galu? Najbrž. Kaj pa vsem tistim, ki bodo prišli za njima? Ki bodo tudi potrebovali pomoč, ker jih je prav tako razočaral in na cedilu pustil sistem? Ker bodo seveda prišli. In bodo prihajali in prihajali, težkih bolezni namreč ne bo nikoli zmanjkalo. Ali vsaj ne kmalu. Nove, revolucionarne terapije ne bodo nikoli cenejše. Ali vsaj ne kmalu. Bomo tako zaneseno pomagali tudi vsem naslednjim na čudež upajočim prosilcem ali bomo denar vedno bolj obotavljivo vlekli iz žepa? In nazadnje morda sploh ne več? Treba je torej najti način, kako dosledno, sistematično pomagati ljudem, ne da bi se morali pri tem zanašati zgolj na dobro voljo dobrosrčnih posameznikov.

Da nimamo avtocestne policije, je katastrofa!

Po nekaterih podatkih se v Ljubljano na delo vsak dan vozi slabih 91.000 ljudi, po drugih celo 125.000. Kaj storiti? Da je treba izboljšati javni prevoz, nam je jasno že nekaj let. Če bomo širili cesto, bomo spodbujali še večjo odvisnost od avtomobila in v okolje spuščali še več ogljikovega dioksida. Četudi bi zgradili tretji vozni pas na naši avtocestni mreži, ki je ena najgostejših v Evropi, pa se pri uvozih v mesto ne bi znebili učinka lijaka, ki že kilometre pred prestolnico vsako jutro upočasnjuje promet. Slabo voljo na avtocestah povzročajo nepregledne kolone tovornih vozil, nestrpni vozniki in kronična bolezen – neupoštevanje varnostne razdalje. Nujno potrebujemo avtocestno policijo.

Če si star, še ne pomeni, da moraš biti tiho!

Starejše ženske doslej še niso bile v ospredju kot sila s skupnimi političnimi stališči. A kdo pravi, da v prihodnje ne bo tako? Osebe v zrelih letih imajo o tem, kar se dogaja v družbi, jasno mnenje, pravi Monika Salzer, ki je ustanovila platformo Babice proti desnici. Za prihodnost njihovih otrok in vnukov gre. Zato želijo o nevarnostih desničarskih sil in ekstremizma javno govoriti in pokazati, da jim ni vseeno za prihodnje generacije.

Vse je lepše, ker te ljubim …

Sobota, 27. 9. 1969. Na Blejsko Dobravo, pred hišo Pikonovih, se pripelje bež Volkswagnov hrošč. Vanj vstopita Nežka in Ivan. Avto ju odpelje na matični urad na Jesenice. Sobota, 28. 9. 2019, 50 let pozneje. Nežka in Ivan se pripravljata na praznovanje zlate poroke. Naenkrat pozvoni na vratih. Sergeja, njuna hči, jima pove, da ju pred blokom čaka presenečenje …

Ubogi njeni prstki od vsega tega zbadanja!

Življenje enajstletne Ane Bevčič iz Ankarana je odvisno od inzulinske črpalke. V torbici, ki jo ima s pasom pritrjeno ob telo, jo nosi že od svojega tretjega leta, ko je zbolela za sladkorno boleznijo tipa 1. Patricija in Tomaž Bevčič sta se s hčerko izpostavila javnosti, da bi poudarila, kako pomembno je, da imajo otroci dostop do brezplačnih tehnološko najnaprednejših pripomočkov, ki jih morajo sladkorni bolniki zdaj, na žalost, doplačevati. Vabimo vas, da se pridružite peticiji za pravice sladkornih bolnikov.

V Kočevju vlada strah

Že pred petimi leti so novinarski kolegi portala Pod črto ugotovili, da je Kočevje z nasiljem najbolj obremenjeno mesto v državi. Vodi tudi po številu umorov na 10.000 prebivalcev. Če se problematike ne lotiš pravočasno in s pravilnim pristopom, se razmere same od sebe ne bodo izboljšale. Tako imajo Kočevci v zadnjem času več težav kot kadarkoli. Skoraj ni hiše, v katero niso vlomili, našemu sogovorniku vsaj štirikrat na leto ukradejo drva, po mestu vlada strah, tolpe verbalno in fizično grozijo mimoidočim. »Ne živimo več svobodno. Naše življenje se je popolnoma spremenilo. In moti me, da nihče naglas ne pove, da je večina pripadnikov teh tolp Romov. Ali to ni dovoljeno? Včasih ni bilo tako hudo.«

Nova vojna proti konoplji

Kot je za našo revijo povedal eden vodilnih svetovnih raziskovalcev konoplje David Meiri, je ta zel za človeštvo že od pamtiveka predstavljala eno najdragocenejših orodij za boj z boleznijo. Danes marsikje po svetu z velikanskimi koraki spet prestopa zapreke ilegale, kamor je bila potisnjena v prejšnjem stoletju. Po tem, ko so v Kanadi nedavno legalizirali celo njeno rekreativno rabo, je enake namene obelodanil tudi Luksemburg. Celo ameriška zvezna vlada je skozi stisnjene zobe uradno priznala, da »kanabis v laboratorijskih razmerah uničuje rakaste celice«. V Švici pa recimo izdelke z nizko vsebnostjo THC mirno prodajajo kar v Lidlu.

Tuširajte se v bližnjem športnem centru!

Mladost je čas negotovosti in hkrati čas z velikim potencialom. Je čas začetkov in pogumnih korakov v neznano. Zakorakamo pa lahko kamorkoli: v nov kraj, proti novi študijski smeri, v novo zvezo, na novo poklicno pot, najraje vse naenkrat. Predpogoj za vse to pa je prostor, kamor se lahko po vseh vzponih in padcih zatečemo. Prostor, kjer si lahko skuhamo topel obrok, pospravimo svoje stvari in se po napornem dnevu sprostimo. Prostor, kjer se počutimo varne, ne glede na to, kako burno življenje doživljamo v svetu zunaj. Nenavadno torej, da so si v petek, 20. septembra, mladi postlali kar pred parlamentom. Še bolj nenavadno pa je, da smo bili mladi tisti dan prav vsi, ne glede na starost. Če negotovost, ki jo vzbuja vprašanje »kje bomo pa jutri spali«, prevzema predvsem mlade, potem smo v Sloveniji mladi skoraj vsi.

Pernati letalci se vračajo domov

Športni golobi pismonoše v tulcu prenesejo sporočilo na stotine kilometrov daleč. Ko se z mednarodnih tekmovanj po Evropi vračajo v domač golobnjak Jožeta Pečnika iz Novega mesta, upokojenega pedagoga in ravnatelja osnovne šole v Šmarjeti, ljubiteljskega gojitelja športnih golobov pismonoš, je to zanj najlepši trenutek. Njegovi pernati letalci so že prileteli domov iz Konstance v Romuniji, Gdanska na Poljskem, Gevgelije v Severni Makedoniji, Dimitrovgrada na srbski meji in od drugod. Na takih poteh razvijejo hitrost letenja do 150 kilometrov na uro, v enem dnevu pa preletijo do 900 kilometrov. V domačem golobnjaku trenutno goji šestindevetdeset golobov, za katere sicer predano skrbi že skoraj pet desetletij.

Ekološke bombe v moji kopalnici

Zdaj je uradno: ne grem se več! Vidite, takole je bilo, živela sem v prepričanju, da sem še kar dosledna ločevalka odpadkov, da vem, kaj gre v kateri kontejner, pridno sem kupovala razgradljive vrečke za biološke odpadke, nosila steklene kozarčke in star papir v odročne kontejnerje, potem se je pa moj vzorno reciklirani svet zamajal v temeljih. Kriva je bila obskurna novička, da so tudi papirnati računi, tisti, ki jih tako rekoč vsak dan dobiš v najrazličnejših trgovinah in lokalih, se pravi tisti na svetlečem belem papirju, »povečini strupeni«. In torej spadajo med nevarne odpadke. Ne moreš zmagati.

Zagreb na robu epidemije?

Tako se je glasil eden izmed naslovov v hrvaškem tisku po novici, da so pri sosedih novi bolniki z ošpicami. Turistična sezona se sicer končuje, vendar nevarnost, ki jo prinašajo turisti in domači potniki, ki so dopustovali v krajih, kjer ošpice niso iztrebljene, zato ni nič manjša. Vse okužene so zasledili v hrvaški prestolnici. Da bi bila težava še večja, samo za enega vedo, da ni bil cepljen, za druge pa ne, bolniki se tudi niso okužili na istem mestu in niso bili v medsebojnem stiku, torej je potencialnih žarišč lahko več.

Luna vpliva tudi na gobe

Gobarska sezona je v polnem teku

Na jedrski referendum?

Premier Šarec je nedavno obiskal našo edino nuklearko v Krškem in po obisku pogumno izjavil, da svetle energetske prihodnosti za Slovenijo ne bo, če ne zgradimo še ene – torej drugi blok jedrske elektrarne. Povedal je še, da je Slovenija jedrska država, saj nuklearka proizvede velik del električne energije. A Slovenci nekako ne moremo pozabiti Černobila, za njim pa Fukušime, in se sprašujemo – jedrska energija da ali ne? Je to res najbolj čista, zelena, brez izpustov in nevarnosti pridobljena energija? Je ne bi nemara lahko pridobivali bolj zeleno, predvsem pa varneje? Je vprašanje o tem, ali Slovenija potrebuje še eno jedrsko elektrarno, primerno za referendumsko odločanje?

Lepota v barvah hvaležnosti

Moja bitka z mišmi

O selitvah nisem imela pojma. Šele po nekaj desetletjih bivanja v istem domu sem prvič spoznala »radosti« praznjenja omar, pakiranja in večnega iskanja, kam sem v novih prostorih kaj spravila. A to je bila za moje živce malenkost v primerjavi z odkritjem, da so se v prtljažniku mojega avta naselile miši. Ne samo to, izbrale so si ga za svojo porodnišnico!

Kdo bo rešil slovensko knjigo?

Nelson Mandela je dejal: »Če govoriš nekomu v jeziku, ki ga razume, pride to do njegove glave. Če mu govoriš v njegovem jeziku, mu pride to do srca.« Letos je leto maternih jezikov in pretekli ponedeljek smo obeležili mednarodni dan pismenosti. Preden se začnemo učiti drugega in tretjega tujega jezika, ima prednost dobra opismenjenost v materinščini. Da bi jo dosegli, pa je nujno brati. Kaj storiti, ko pa pri nas bere čedalje manj ljudi?

Kdo pobija mačke?

Pred dnevi nas je v uredništvo poklicala obupana bralka, ki nemočno opaža, da na Štajerskem na veliko pobijajo mačke, inšpekcija pa ne more nič narediti. Vsak med nami je že slišal za kako tako zgodbo in le vprašaš se lahko, kako vendar in zakaj hladnokrvno ubiješ tako prikupno majceno bitje? Kako je vendar mogoče, da inšpekcija takšnim nič ne more?

Bolj sveže ne more biti!

Zadruga Zemlja & Morje

Mož, ki je rodil

Še en dokaz, v kako zanimivih časih živimo, je zgodba Freddyja McConnella – moža, ki je rodil. Če bi ga srečali na ulici in z njim spregovorili nekaj besed, na njem zelo verjetno ne bi opazili nič nenavadnega. Ne z njegovega brkatega in obradenega obličja kot iz moške barve glasu skoraj gotovo ne bi razbrali, da je na ta svet privekal kot deklica.