Pred blokom stoji Volkswagnov hrošč, enak, kot ju je pred petdesetimi leti odpeljal na matični urad, okrašen s pentljami. Ko zakonca Demšar sedeta v avto, prepričana, da ju pelje v restavracijo, kjer ju čakajo sorodniki in prijatelji, hitro ugotovita, da se ne peljejo v pravo smer. Ko hrošč zavije proti mestni hiši, jima postane jasno, da bo njuna zlata poroka polna presenečenj. Tudi za naju s fotografinjo je presenečenje. Pa ne zlata poroka, temveč zlatoporočenca. Pričakovali sva, da bosta iz avtomobila stopila starčka, ne pa par v najlepših letih.

Zlata poroka za presenečenje. Demšarjeva, najprej malce v zadregi, potem pa čedalje samozavestneje, pozirata v položajih, v katere ju postavljajo fotografi. Točno ob 13. se druščina svatov odpravi v poročno dvorano mestne hiše v Kranju, kjer jih že čakata župan Matjaž Rakovec in matičarka Irena Lampe Sremc. »Spoštovana zlatoporočenca, spoštovani priči in sorodniki. Dragocene in redke so priložnosti, ko lahko izrečemo čestitke na tako posebni obletnici, kot je vajina – zlati poroki. Petdeset let je hitro mimo. Pa tudi ne, če pomislimo, kaj vse sta skupaj ustvarila in doživela. To je tudi moja prva zlata poroka v funkciji župana in sem zelo počaščen, da ste me povabili k sodelovanju na tej izjemni in lepi slovesnosti. Pripravili ste jo kot presenečenje za slavljenca, gospo Nežko in gospoda Ivana, in mislim, da smo skupaj v tem uspeli,« poročni nagovor začne župan. Ko se oglasi še kitara s pesmijo Ota Pestnerja Vse je lepše, ker te ljubim, opazim, da se nekaterim bolj čustvenim damam orosijo oči. »Kako je videti pet desetletij skupnega življenja, s čim vse so zapolnjena? Vajinih petdeset let, draga zlatoporočenca, vajini najbližji vidijo kot zelo harmonično in ljubezni polno življenjsko zgodbo. In res je slišati tako.«