Zgodbe
Kdor ne gradi, ni Sloven'c?
Je lastna hiša res prva značilnost Slovenca? Dobro se ujema z drugimi karakternimi lastnostmi naroda, kot so pridnost, varčnost … in nezaupljivost.
Sreča ne obstaja, obstajajo samo srečni ljudje
PODNASLOV: Ljudje se ženejo za cilji, ki jih ne osrečujejo Na družbenih omrežjih nam kažejo prizore sreče vseh in povsod. Trava je drugje bolj zelena, nebo je bolj modro, drugi so boljši in uspešnejši, bolj nasmejani in lepši, bolj ljubijo … Mnogi ljudje se doživljajo kot poraženci v večnem iskanju sreče. In kaj je sreča? Stanje duha, ki ga je moč najti le v sebi? Je občutek sreče povezan z izpolnjevanjem želja, nekaj, za kar se moramo nenehno boriti v zunanjem svetu? »Moram vas razočarati. Sreča ne obstaja,« mi že takoj na začetku pogovora pojasni psihiater Željko Ćurić.
Do bogastva z zadovoljnimi delavci?
Vsako leto lestvica stotih najpremožnejših Slovencev izjemno odmeva in novinarji ter analitiki pri reviji Manager pravijo, da njeno ustvarjanje ni prav lahko delo. Vse premožneže tudi pokličejo za komentar, vendar večina molči oziroma zelo skopo odgovarja. Izjema je zgovorni Joc Pečečnik, ki celo pove, da so ga ocenili premalo in da je vreden več.
Kdo nam bo rešil milenijce?
Natanko na sredini med generacijo X in generacijo Z je generacija Y, znana še pod drugimi imeni, na primer generacija Petra Pana (ker se ji ne mudi odrasti), pa generacija jaz (ker so na glasu kot sebični in samovšečni), še najbolj znani pa so kot milenijci. Kdo natanko spada med milenijce, se ne morejo povsem zediniti, generacije se malce prelivajo ena v drugo, na splošno pa naj bi se milenijci rojevali od sredine osemdesetih pa do konca tisočletja. In tudi o tem, kaj imajo milenijci skupnega, si niso povsem edini, eni trdijo, da jim je skupno le obdobje, v katerem so se rodili, drugi pri njih povsem razločno prepoznavajo lastnosti, ki so skupne vsej generaciji. Samo glede ene stvari se vsi strinjajo: ni več luštno biti milenijec.
640 gramov ljubezni in strahu
Kadar se starši normalno donošenih otrok pogovarjajo, kdaj je njihov otrok začel pasti kravice, prvič samostojno sedel, shodil, začel govoriti, si tudi v sanjah ne morejo predstavljati, kako je staršem, ki se pogovarjajo, kdaj je njihov otrok prvič sam zadihal s svojimi pljuči. Sabina Pšeničnik in Boštjan Kolar, starša dveletnega Sebastiana, to zelo dobro vesta. Njun sin se je rodil v 24. tednu. Mali fantek je ob rojstvu tehtal le 640 g in v dolžino meril 30 cm.
Okus po vinu in svobodi
Se spomnite filma Pod toskanskim soncem? Ženska se na potovanju zaljubi v hišo, jo kupi, prenovi, si ustvari novo življenje … No, to je zgodba knjižne uspešnice Francis Mayes in njene filmske hollywoodske različice. Moja avantura je trajala deset dni – prste je vmes vtaknila usoda, ker sem svoje stanovanje v Ljubljani zamenjala za hiško v italijanski pokrajini Chianti, in ta čas zares imela dom med valovitimi griči, prekritimi z vinogradi in oljčnimi nasadi. To je bil povsem drugačen dopust, saj ni bil turistična tura, ampak dejanski vstop v življenje nekoga drugega.
Odstrte tančice izjemnega misleca
Srečko Kosovel (1904–1926) je vplival na Edvarda Kardelja, zaradi njegove poezije se je slovensko naučil avstrijski pesnik Ludwig Hartinger, prek povezave z Nobelovim nagrajencem Rabindranathom Tagorejem ga poznajo tudi v Indiji ... Doma pa ga na novo odkrivamo. Nekatera besedila doslej sploh še niso bila prebrana in ovrednotena.
Nas lahko pajki odrešijo bolečine?
Skrivnost uspeha skorajšnje doktorice znanosti z Univerze Vzhodne Anglije, kjer je proučevala pajkov strup kot sredstvo za lajšanje kronične bolečine, je radovednost, odličnost v pisanju elektronskih sporočil pravim ljudem in njena neverjetna volja do učenja. Ta jo je iz Brežic popeljala na ljubljansko fakulteto za farmacijo pa k opravljanju praktičnega dela magisterija na Dansko, od tam v Avstralijo na študij akademske angleščine, kjer je delala v lekarni in se naučila še deskanja. To ji je pozneje koristilo tudi v prostem času ob doktorskem študiju v angleškem Norwichu. Promocijo znanosti dojema kot odgovornost in uspeva ji dokazovati, da znanost ni bav bav.
Bomo demenco kmalu zdravili s cepivom?
Demenco znajo zdravniki danes že dobro in relativno hitro diagnosticirati, žal pa ne tudi ozdraviti. Število bolnikov po svetu se vsako leto poveča za nekaj sto tisoč. V naši državi jih je približno 33 tisoč, v Evropi okoli deset in po svetu približno petdeset milijonov. V prihodnjih 25 letih naj bi se to število zaradi staranja prebivalstva podvojilo. Starost je namreč poleg ženskega spola največji dejavnik tveganja za demenco. Morda pa bomo v prihodnjih petih letih vendarle dobili novo in prvo uspešno zdravilo zoper to kugo 21. stoletja? Pravzaprav gre za cepivo.
Mi kdo posodi parkirni prostor?
Ne, ne za parkiranje – poleti, ko je v mestu malo ljudi in zatorej tudi manj avtomobilov, vedno več Dunajčanov svoje dnevne sobe preseli ven, na ulico – na parkirno mesto (ali dve) vzdolž svoje ulice postavijo klopi, kakšno mizo in nekaj zelenja v loncih, pa imajo prijeten kotiček za klepet, počitek, za partijo šaha. Mesto Dunaj pa to začasno zasedbo parkirnih prostorov vneto spodbuja in celo financira.
Slovenci odpirajo vrata domov
Medtem ko so v svetu že dolgo priljubljene oddaje o prenovah domov in nasvetih, kako jih urediti, je pri nas na tem področju pred štirimi leti začela orati ledino oddaja Ambienti, ki jo je idejno zasnovala Mateja Košir. »S tem, ko gledalci pokukajo v tuje domove, pogosto dobijo ideje, kako prenoviti in opremiti svojega,« pravi . »Sprva smo mislili, da bo dosti težje priti v domovanja ljudi.« A so jim pregovorno zaprti in sprva sumničavi Slovenci kmalu začeli z veseljem na široko odpirati vrata svojih - čedalje lepših - domovanj.
Vse več herpes zostra!
Po prebolelih noricah (običajno že v otroštvu) virus Varicella zoster v speči obliki ostane v telesu. V odrasli dobi, najpogosteje po 50. letu, pa se ob, denimo, oslabelem imunskem sistemu zbudi in povzroči bolezen pasovec ali herpes zoster. Na koži se v pasu po eni strani telesa pojavijo gručice mehurčkov, kar spremljajo hude bolečine. Mogoči so celo zelo hudi zapleti, saj lahko prizadene notranje organe in osrednje živčevje. Ker v zadnjem desetletju število prijavljenih obolelih s pasovcem nenehno narašča, ponekod so ravno letos imeli več bolnikov s to boleznijo, naj nam naši strokovnjaki povedo, kaj se dogaja. Mimogrede: ste vedeli, da se je zadnja tri leta proti pasovcu mogoče tudi cepiti?
V tujini ne prižigajo sveč
Vsako leto okoli prvega novembra naša pokopališča dobesedno žarijo v soju plastičnih sveč, ki kmalu zatem postanejo odpadek. Ogromno odpadkov! 2.600 ton plastike, ki smo jo uporabljali le kratek čas, dokler je trajal plamen. Nasprotno na večini evropskih pokopališč plastičnih sveč skorajda ni in težav s tovrstnimi odpadki sploh nimajo! Kako je to vendar mogoče, smo vprašali mag. Lidijo Pliberšek, direktorico Pogrebnega podjetja Maribor d.d. in predsednico Združenja evropsko pomembnih pokopališč ASCE.
Kralj in kraljica svoje lastne tragedije
Na okrožnem sodišču v Ljubljani so se prejšnji teden začeli predobravnavni naroki za Sebastiena Abramova in njegovo zunajzakonsko partnerico Julijo Adlešič. V zadevi, ob kateri smo bili vsi zgroženi, jima tožilstvo očita, da si je dala Julija odrezati roko, da bi skupaj s Sebastienom spravila v žep odškodnino. Julija trdi, da je šlo za nesrečo. Če sodimo po načinu, kako sta se vedla na predobravnavnem naroku, bo sojenje srhljiva nadaljevanka. Sebastien je na sodišče prišel v puloverju z napisom King (kralj), Julija pa je ponosno razkazovala svojo majico z napisom Queen (kraljica). Javnosti sta s tem očitno sporočala še veliko več kot to, da si sama krojita vlogi v tej svoji predstavi in da sta nad celotno situacijo. Po vsej verjetnosti pa tudi to, da jima uspeva manipulirati s celotnim sistemom. Kako si tolmači vedenje Abramova in Adlešičeve, smo vprašali dr. Sano Čoderl Dobnik, specialistko klinične psihologije iz Psihiatrične bolnišnice Begunje.
Bo treba na ulice?
Na začetku poletja so slovenski pridelovalci konoplje z ministrstva za zdravje dobili poziv, da morajo CBD in vse izdelke, povezane z učinkovinami, ki jih pridobivajo iz cvetov konoplje, umakniti iz prodaje. Bogdan Mak z mariborskega posestva Sončni raj pravi, da bi to pomenilo propad njegove kmetije, saj jim prodaja izdelkov iz konoplje prinaša 85 odstotkov vsega prihodka, in bi potreboval vsaj dve leti (tako kot drugi pridelovalci) za preusmeritev svoje kmetije. Zato se kar takoj ne bodo predali, so rekli pridelovalci in se povezali, ker le skupaj lahko kaj dosežejo.
Vse slovenske vide
Ninna Kozorog zapisuje zgodbe. Dobro so napisane, a so grozne zgodbe. O žalostnih življenjih, o človeški bedi, o revščini, osamljenosti, zapuščenosti, izključenosti. Najbolj grozno je to, da so resnične. Samo imena niso prava, ljudje in njihove zgodbe pa so. A to so hkrati zgodbe upanja, ker imajo večinoma srečne konce, saj je ljudi, ki so padli skozi široke špranje hudo nepopolnega sistema, na koncu vendarle nekdo ujel in jim pomagal – Ninna in drugi prostovoljci iz društva Humanitarček, pa vsi ljudje, ki priskočijo na pomoč, vedno znova. Tole je pa svetla zgodba – čeprav z občasnimi temnimi podtoni – o ljudeh, ki jim ni vseeno. Zgodba o upanju, da nas bo, če bo kdaj treba, ujel nekdo, kot je Ninna.
Za otroke je vse dobro?!
Zgodba, ki se je leta odvijala (in te dni končno malce premaknila) na celjskih tleh, je prava grozljivka. Tamkajšnji otroci se že več desetletij igrajo na s svincem, kadmijem in drugimi težkimi kovinami močno obremenjeni zemlji, medtem ko so odgovorni skrivali dejstva po predalih. S problematiko so bili na celjski občini seznanjeni že pred 15. leti, a jih (nad)kritične vrednosti in možne posledice za zdravje otrok niso kaj dosti ganile. Ko so na celjski občini leta 2005 naročili analizo obremenitve tal s težkimi kovinami, so od strokovnjakov prejeli alarmantne rezultate, zaradi katerih bi zaskrbelo vsakogar, ki količkaj ve o vplivu težkih kovin na zdravje. In kako so ukrepali? Niso! Analizo so dali v predal in se pretvarjali, da je vse v najlepšem redu. Medtem pa so otroci v najobčutljivejših letih odraščali v stiku z zdravstveno tempirano bombo. Le da ta ni nastavljena na sekunde, dneve ali tedne, temveč lahko eksplodira šele dolga leta po tem, ko smo bili z njo v (vsakodnevnem) stiku.
Čudež po imenu Gobi
Ultramaratonec Dion Leonard pravi, da si nikoli, niti v milijon letih, ne bi mislil, da mu bo ena sicer najtežjih tekaških preizkušenj, 250-kilometrski tek čez puščavo Gobi, za vedno spremenila življenje. Pot mu je namreč prekrižala potepuška psička, kasneje jo je poimenoval Gobi, in z njim tekla čez velikanske peščene nasipe, po gorovju Tjanšan, skozi vasi z jurtami in po črnem pesku puščave Gobi.
Nas čaka mila zima?
Letošnja jesen nam je namesto mraza, dežja in poplav prinesla nadpovprečno tople, sončne in suhe dni. V drugi polovici oktobra uživamo v babjem poletju s temperaturami nad 20 stopinj. Dokler bo nad našimi kraji jugozahodni zračni tok od juga prinašal topel zrak, bo temperatura čez dan nad dolgoletnim povprečjem. Mag.Tanja Cegnar, klimatologinja in meteorologinja z Agencije Republike Slovenije za okolje, pravi, da tega ne moremo neposredno povezati s podnebnimi spremembami.
Usodna ljubezen nad oblaki
Letališče Rivanazzano. Drugi avgust 2015. Deset in devetnajst minut. Stanje baterij, težišče letala in navigacijska naprava O. K. Inštrumenti delujejo, kameri nameščeni. Vremenska napoved odlična: sončno, s termičnimi dviganji. Irena in Eric Raymond zaženeta motor in dvosedežno letalo na sončni pogon Sunseeker DUO, ki ga je zasnoval Eric, izdelala pa sta ga skupaj z Ireno, vzleti. Njun cilj – preleteti Švicarske Alpe. Se jima bo uspelo dvigniti dovolj visoko, da bosta preletela mogočne gore? Baterije namreč omogočajo le približno 20 minut vzpenjanja …
Mislite, da sem nor?
Veliki mislec, filozof, eden najbolj zaželenih govorcev, gostujoči pisec pomembnih svetovnih medijev, Slovenec, ki ima status svetovnega zvezdnika. Kot običajno je predaval v angleščini, njegov prihod na oder pa so napovedali tako, kot bi poslušali napovednik za film z zvezdniško zasedbo. Še preden smo se potopili v njegove zanimive teze, smo ga zmotili na pijači pred portoroškim hotelom in prosili za nekaj fotografij. »Izjav pa ne bom dajal,« nas je hitro streznil. Nič hudega, v eni uri in pol je povedal veliko, po koncu pa je bil prav židane volje in sumimo, da bi brez težav padel v debato z vprašanji iz publike. Škoda, da ta k polemiki ni bila pozvana, bilo bi zabavno.
Če ne bom umrl zaradi poškodbe, bom pa zaradi tvoje vožnje!
Le kakšna minuta zamude bi bila dovolj, da bi se nesrečni dogodek končal tragično. A prisebna in odločna sodelavca Špela Gavez in Uroš Rožič sta rešila situacijo, kakršne v tistem trenutku ne bi mogel nihče drug, niti usposobljeni reševalci. Preprosto zato, ker bi prišli prepozno.
Gospa med dvema ognjema
Ni se še zgodilo, da bi se v kakšnem domu starejših javno pritožili nad neprimernim vedenjem in ravnanjem svojca katerega od oskrbovancev. No, pa je pred kratkim prišlo na moj elektronski naslov pismo, v njem me je Primož Cimerman, direktor Medgeneracijskega centra Bistrica (MGC Bistrica) v Domžalah, prosil, naj jih obiščem in presodim, kdo ima prav: njihov dom oziroma zaposleni, ki se trudijo delati čim bolje, ali sorodnica ene od oskrbovank, ki se kar naprej pritožuje nad njimi in jim govori, da pri njeni sorodnici domala nič ne naredijo prav.
Odločen NE glifosatu
Medtem ko je Evropska komisija podaljšala dovoljenje za uporabo glifosata za nadaljnjih pet let, za kar je glasovala tudi Slovenija, so nekateri temu škodljivemu pesticidu izrekli odločen NE.
Komu verjeti?
Pred nekaj leti je okrog tisoč ljudi na kalifornijski obali zložilo brisače in se postavilo obnje, vse skupaj pa se je sestavilo v orjaški napis, ki se ga je dalo prebrati samo iz zraka. Fukushima is here, Fukušima je tu, je pisalo. Marca letos je minilo osem let, odkar je močan potres sprožil cunami, ki je zalil jedrsko elektrarno Daiči v japonski Fukušimi in tako povzročil drugo največjo – za Černobilom leta 1986 – jedrsko katastrofo v zgodovini. Ja, Fukušima je tukaj. In bo še dolgo z nami.