Logistični center si nas večina zamišlja kot skladišče, od koder s proizvodi oskrbuješ bližnje in daljne naročnike. Cilj logistike je, da zagotovi prave dobrine in storitve na pravem mestu ob pravem času, z najnižjimi stroški in vplivi na okolje. V Leku niso natančneje pojasnili, kaj se bo dogajalo v logističnem centru, ki so ga kasneje preimenovali v operativni center.
Lahko bi kaj več razložili na sklicani izredni občinski seji občine Prevalje, kamor so bili minuli torek povabljeni tudi predstavniki vlade, vendar za zazrtje v prihodnost niso imeli časa ne naši vladajoči možje niti farmacevtski odločevalci.
Sogovornik, zaposlen v Leku, v obet napovedanih sto delovnih mest v logističnem oziroma operativnem centru tako ne verjame. »To je blef. Niso nam upali povedati resnice, da nas bo več kot 300 v dobrem letu na cesti. Ker če bi nam jo, bi se tisti sestanek z delavci ne končal tako mirno. Tako so nas pa dobro zmanipulirali. Logističnega centra tukaj zaradi prostorskih kapacitet ne more biti, operativni center v smislu podpore in naročil pa ja, vendar za to potrebuješ ne proizvodnih delavcev s četrto in največ peto stopnjo izobrazbe, ampak logistike in informatike. Ne verjamem, da bi se nas lahko sto prekvalificiralo v zaželene kadre. Kje se bo zaposlilo 150 žensk? Vsak bo imel priložnost, so dejali – večje floskule še nisem slišal! Če si jih natančno poslušal, niso govorili o logističnem centru na Prevaljah, ampak v regiji. To je zgolj lažno upanje. Brez olepševanja vam povem: Koroška je v dreku! Veliko je družin, kjer sta oba starša zaposlena v Leku, imajo posojila – cele družine bodo brez denarja.«
Sladke obljube. Slovo farmacevta so razglasili ravno na začetku šolskega leta, ko je drugi letnik začela prva generacija bodočih farmacevtskih tehnikov na Gimnaziji Ravne na Koroškem. Ta izobraževalni program so zagnali prav na pobudo Leka. Toliko o tem, kako pomembno je pri odločanju za šolanje poslušati gospodarstvo.
Ravnatelj Gimnazije Ravne na Koroškem Dragomir Benko pravi, da je že dobro, če se prisluhne gospodarstvu in njegovim potrebam, vendar bi potem od gospodarstva tudi pričakoval, da se obljubljenih načrtov drži. »Prej so v Leku obljubili vse: od štipendij, omogočanja prakse, zagotavljanja opreme, na koncu pa smo več pomoči dobili od Koroških lekarn. Te so nam podarile za nas izjemno dragocen galenski laboratorij.« Iz Leka pa razen besed in treh štipendij vedno znova dobivajo odgovor, da nimajo časa.
Zgodovina se ponavlja. »V dobrih 120 letih se je dvakrat zgodilo, da je kapital iz Prevalj odnesel delo in ljudi. Konec 19. stoletja so železarno s stroji in delovno silo vred preselili v avstrijske Donavice, zdaj se dogaja nekaj podobnega – tokrat v avstrijski Kundl. Za Koroško je to izjemno slabo. Prebivalstvo se zaradi neperspektivnosti delovnih mest že tako izseljuje – v zadnjih letih je prebivalstvo koroške regije z 79.000 padlo na 70.000. Korošci se izseljujejo, priseljujejo pa se večinoma delavci iz Kosova, Romunije in Bolgarije. Pred desetimi leti smo imeli na koroških osnovnih šolah tisoč devetošolcev, danes jih imamo samo še 600. V Mežici je zgolj dvanajst otrok v devetem razredu. Si morete misliti? Počasi bomo lahko zaprli šole. Vprašanje je tudi, kako bomo prišli do učiteljev, saj se zmanjšuje vpis na pedagoške fakultete. Za določene predmete, na primer fiziko, je že danes zelo težko dobiti profesorja na gimnazijo. Na vse to pa se zgodi še tak napad – da nas dotolče kapital,« razmišlja Dragomir Benko. Sicer poskuša biti optimističen, vendar na obletnicah mature opaža, da od nekdanjih maturantov skoraj nihče več ne živi na Koroškem.
Več v reviji Zarja/Jana, št. 42, 15. 10. 2019
